Drage punčare in fantiči,

zaradi nepojasnjenih a sladkih razlogov -

ZAPRTO.

Čeprav to ni konec in se mi, novim zmagam naproti, še vedno lahko pridružite v moji drevesni hišici na domačem tiramisuju,

pa vseeno:

Nimam pojma o modi. Španska vas. Kar pač precej drži zame, ker tudi v Španiji še nisem bila.
No, moja omara je precej preprosta in v množici ne izstopam. Hm... vsaj zaradi oblek ne.
Če pa bi se kadarkoli ukvarjala s tem, bi sigurno to bilo področje moške mode. Just a thought.
Ampak moda je umetnost in je izredno čutna, erotična stvar.

Ampak je res, ne. There is something sexy about Englishmen.

Blajh

Iščem novo službo.
Sicer se mi obeta nekaj presneto presneto norega :) Ampak ne bi rada govorila o tem, dokler ne bo dokončno - delam, ne delam.
Ampak, ker bo to verjetno bolj delo projektne narave ne bo ravno velik dinarčkov. Jaz pa rabim velik dinarčkov, da poplačam to pain-in-the-ass šolnino.

Anyone hiring?

Change

Že zelo zelo dolgo razmišlam o "zaprtju" tega bloga. Brez kakršnegakoli razloga.
No, mogoče pa ne tako dolgo... je pa misel precej intenzivna. Pa verjetno ga ne bi zbrisala... Samo zaprla torej.
Mogoče, bi celo začela novega...ok o tem sem skoraj 100% prepričana.

Glede na to, da sonca ni več, komaj čakam snežinke. Dejansko sem ena tistih, ki po filmsko uživa snežinke na nosu in plašču. Ej, včasih se mi zdi, da imam toliko sreče in radosti v sebi, da bom sama sebe zadušila... Včasih se počutim tako ljubeznivo, da bi lahko jokala ob tega in me začne stiskati v želodcu. Fizično. A so to napadi tesnobe? Ok ok, ne, to so tesnobni napade sreče. Ne vem, i guess?



No, pa lep dan želim.
Mene čaka še približno gora učenja. Gora. No ene 40 strani pa res.

Draga beba

Ker si praktično edina, ki me spremljaš, bom "pismo" naslovila kar nate ;)

Od februarja se je pa kar nekaj stvari zgodilo. Predvsem toliko, da je bila zadnja stvar na katero sem pomislila, računalnik.

V maju sem se potem res udeležila festivala Igraj se z mano, kjer sem res bila vodja likovnih delavnic. Mislim, da smo s puncami (res bi jih pohvalila) kar uspešno opravile svojo nalogo in so tudi obiskovalci, tako otroci kot odrasli, bili zadovoljni. Pol stare Ljubljane smo zavili v barve, energijo in smeh.
Ni 3x reči, morda bom na festivalu spet sodelovala naslednje leto. Čeprav sem tudi v delu vodje uživala, pa bi si morda naslednjič vseeno izbrala bolj sproščeno delo. Letos sem sama skrbela za to, da so bile delavnice dovolj opremljene, da pa se hkrati vseeno ni metalo materjala naokoli, da je zjutri bilo že vse pripravljeno in da je popoldne bilo vse lepo počiščeno. Žal mi je le, da nisem bolj bila v interakciji z obiskovalci, saj enostavno nisem imela dovolj časa. Zato bi naslednje leto bila mogoče bolj vesela dela prostovoljke.

Kot da mi otrok ni dovolj, sem sodelovala tudi na prvi delavnici z društvom Derridas. V načrtu je bilo, da bi sodelovali večkrat, a se moji datumi žal niso ujemali z njihovimi. Sicer bi bila pomočnica na šiviljski delavnici. Priprave so bile zelo zabavne, tako ne dvomim, da jim je tudi v nadaljevanju lepo uspevalo.

Zadnja in najbolj pomembna naloga tega poletja pa je bilo letovanje z Zvezo prijateljev mladine Slovenija Moste-Polje. Za 10 dni, smo se odpeljali na morje, kjer sem prvič skrbela za gručo otrok. Največji šok mi je bil to, da sem za njih skrbela sama. Druga stvar, ki pa me je sekirala cel vikend pred odhodom, je bilo vedenje, da bo moja skupina sestavljena iz samih fantov (!), starih okoli 10 let(!). Pa saj to so že pravi pobalini, male barabe! :) No, pa smo se imeli prav fino. Malo smo jokali, veliko smo se smejali, si nagaji, malo jezili, neubogali, brali pravljice ... Na srečo sem imela precej pridne fante v skupini in večjih težav nismo imeli. Sem pa spoznala marsikatero "cako" in če se naslednje leto spet vidimo, bodo super-varuško Petršilčko težko prenesli naokoli ;)


No in najpomembnejše, šola.
Do konca leta sem potem res obiskovala lektorske vaje češčine in tudi opravila izpit. Žal pa sem se odločila, da se v filozofijo ne bom vrnila in sem neuspešno zaključila letnik.
No, sem se pa potem v začetku poletja udeležila dvojih sprejemnih izpitov. Prvi so bili torej na Akademiji za likovno umtenost in oblikovanje, smer Slikarstvo, drugi pa na Visoki šoli za dizajn, smer Vizualne komunikacije. Ponosno sporočam, da sem oboje sprejemne opravila pozitivno :) Wiiii :D
Žal na slikarstvo nisem bila sprejeta, ker sta za izreden študiji bili razpisani samo 2 mesti in je tako omejitev bila malo previsoka zame.

Tako, da sem zdaj vpisana na Visoko šolo za dizajn. I know, I know, ne mi govor't o nazivu šole. Groza, vem. Pa tudi, glede na to, da je to šola za oblikovanje, bi lahko imela boljši logo.. Eh, kok jim sede. Glavno, da je šolnina tako ogromna, da glava peče. O zneskih ne bi.
Je pa tako, da celo dopoldne delam, grem na kosilo, takoj letim na predavanja, domov, pa domača naloga. Stvar teh umetniških faksov je, da je bore malo učenja in ogromno sprotnega dela. Moj delavnik, zadnja dva meseca, se začne približno ob 6ih zjutri pa traja do polnoči ali še dlje. In to v stilu "ti samo šopaj, šopaj!" Jah 6 ur spim in če po pravici povem, ne vem sploh kje se me še glava drži. Komaj še živim. Vsako jutro, ko vstanem, si reče "jznmormveč...zzzz", ampak nimam kaj dosti izbire - poberm sem iz postelje, pa v hladen dan.
Je pa zanimivo, da se počutim vseeno zelo živo. Zdaj študiram tisto, kar me veseli, pa kljub utrujenosti z veseljem hodim na predavanja, ker so čisto vsa tako zanimiva.
Res, da sem si nakopala ogromne finančne obveznosti...recimo da za to ceno dobiš že en boljši rabljen avto oziroma, kar je meni bližje, 3 potovanja na Kubo :) Ampak mi ni žal.

Ok ok, malo mi je žal, ko mi moj fantič, ki pa je bil sprejet na ALUO, razlaga kaj delajo...ampak o tem raje ne razmišlajm. Ne maram imeti obžalovanj v življenju - ta te samo zabijajo, kot žebljičke v steno. Tup, tup, tup.


No letos le nisem videla poceni kampa ob Kolpi (čeprav verjamem, da je tam prav tako čudovito). Preko vez, sva s fantičem za en teden poceni odšla v Bohinj. Ja kako je pa tam lepo! Da dol' padeš. Zaljubila sem se v Bohinj in če bo še kdaj možnost me sigurno spet vidijo tam.


Sigurno sem še kaj pozabila omeniti...pa durgič ;)

Zaenkrat sem še precej pod vtisem ponedeljkovega koncerta Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. To sem si že dolgo želela, pa sem je letos to uresničilo. Vlado, nslednje leto pa spet, ne ;)

Lep vikend ti želim

Moj je bolj žalosten.
Není růže bez trní.

Edini zvončki, ki sem jih videla letos, so tisti na raznih fotografijah in risbah.
Zimo imam rada, če ne dežuje. Sicer ne maram niti poletja, če dežuje. Ampak, ok, tudi malo spremembe pride prav, tako da pozdravljam pomlad. Prav polepšalo mi je dan, ko sem pred dobrim tednom prvič zaslišala ptičje petje po dolgem času; čeprav sem se še čisto vsako pomlad in poletje pritoževala, da me zjutraj ob 5ih, 6ih ptički pridno zbujajo. Zaenkrat mi še lepša dneve. Upam, da letos zdržim tole čim dlje.


Sicer nič novega.
Na festivalu Igraj se z mano, sem se imela prav super. Še do sekunde pred začetkom sem se bala kako bom lahko sama "vodila" delavnico. Delavnica, sama, pa otroci! Ampak že ko so prišli prvi trije sem na vse skupaj pozabila. Glede na to, da smo bili na nogometnem turnirju, sem izbrala temo "šport", vendar se niti eden ni držal tega :) Bilo je nekako takole:
"Kaj pa naj narišem?"
"No, ker dan's ravn' igrajo nogomet, lahko nariš'š sebe kako igraš nogomet. A rada igraš nogomet?"
"Neee."
"Ok, pa zdej bodo olimpijske igre, lahko narišeš kako smučaš, se sankaš ..."
"Pa js ne maram zime."
"Kako ne?!Pa potem se lahko kepaš pa t'ko."
"A-a. Js mam rada pomlad, k rožice rastejo."
"Aja no pa nariši pomlad, pa rožice ..."
In mislim, da je vsaj 80% slikic bilo z rožicami, ptički in pikapolonicami (zadnje so večino priletele na risbo na mojo pobudo) :) Bili sta še dve zastavi, pa ena cela abeceda in vse številke od 0 do 9, pa še kakšen zmaj ali konj sem in tja.
Super dan! Na koncu sem sicer bila malo utrujena, ker sem pač dosti "laufala" gor in dol, hkrati govorila s tremi in enemu pomagala limati njegovo risbo na steno, ampak kljub temu, res dobra izkušnja.
Ja pa ene par risbic je bilo namenjenih posebaj meni. Hih :)


Sicer pa ja, nič novega.
Trenutno berem Trpljenje mladega Wertherja, Let nad kukavičjim gnezdom in Krožna cesta. Od slednjih dveh še nisem videla filma. Sem hotela gledati Krožno cesto, ker se mi zdi res fina tema, kako želita Whellerjeva pobegniti pred povprečnim, idiličnim (je v SSKJ to sopomenka od "dolgočasno"?) življenjem, s tem da se iz ZDA preselita v Pariz. Ne izdajte mi konca. Imam pa tudi sama namen živeti tako - torej 8 urni delavnik zame odpade! Bom pa vsak dan premikala pohištvo, da bo življenje malo bolj razgibano :)
Pogledala sem Julie&Julia - simpatično, ampak priznam, da sem pričakovala več. Misl'm, ideja je res všečna - da v enem letu predelaš eno zanimivo kuharico in ob tem pišeš blog. Julie me je na momente spomnila name - ko preveč ter prehitro blebeta in svojega fantiča pohval iz nabasanih ust njene kuhe navidezno (punce hlepenimo po pohvalah ... i guess, da nam je to dano v našo nežno naravo) ne upošteva . Ali pa, ko se revica stre zaradi ponesrečene večerje. Še posebaj tole zadnje ... Verjetnost pa je, da smo vse "bejbe" take. Skoraj vse?
Še vedno me na prenosniku čaka Where The Wild Things Are. Sram me bodi.
Sicer se trenutno hranim na nanizankah in nadaljevankah. Zmanjkalo mi jih bo - ideje?
V nedeljo grem v kino, ker ima Fantič po dolgem času nedelovni vikend. Je kaj pametnega v kinu?

Žal cel vikend ne bo namenjen samo nama, kot je bilo planirano, ker Draga mati v sobo praznuje rojstni dan, zato si bo treba kratko popoldne vzeti za poletno-mehiško kosilo z burritosi in jogurtovo strjenko s toplimi borovnicami za posladek - jedilnik narejen z mojo pomočjo.

A kdo nudi brezplačno masažo? Hrbet me ubija od "šihta", kjer konstanto sedim na najbolj zanič stolih.



Aha, nekaj novega. "Podedovala" sem 3 stare ure Insa od dedka. Lepotice, a?!

No, tole ni najbolj praktična ura, kar jo poznate. Treba jo je naviti vsake 12 ur in tudi tiktakanje kazalcev je prav poseben zvok za živce. Pa že zelo dolgo sem si želele take ure (v moji predstavi bi to sicer bila ura, ki bi jo navil maksimalno enkart na mesec; to bi še šlo ne?), torej eno sigurno posvojim z razlogom, da bom imela eno stvar več iz katere bom brisala prah. In seveda, ki mi bo krasila sobo :) Vprašanje je samo, katero naj izberem in kaj naj naredim z drugima dvema. Nagibam se k tisti z rdečim, že malce oguljenim ohišjem (levo spodaj). Zelena mi namreč sploh ni všeč, modra pa zgleda preveč nova. No, čeprav je tudi modra res lepa.
A nimajo simpatično zadnjo plat? :)

Oh, I've been such a bad blogger the last few months...

Nasplošno sem na vseh področjih "bad".
1. Včeraj sem se spet odjavila od izpita - se sama sebi zdim že smešna. Ma tako, pomilovalno smešna. Pa kdo me bo brcnil v rit no?! Ampak ne, saj me nihče ne sme, ker takoj brcnem nazaj, češ, to je moja stvar. Pa še kako moja je, ja.
Da še pojasnim, ker ne vem, če sem že - moram končati letnik, sicer bom morala vračati štipendijo - ministrstvo ne popušča :/

2. Komaj po 3 tednih iskanja popolne službe, sem jo našla. Ne, ni popolna. Je le služba. Nadležna služba, najbolj nadležnejša, ampak lepo plačana.. :| Delo telefonista. "Fuj" niti približno ni medmet, ki opiše moje občutke. Ampak če bom pridna lahko zaslužim skoraj 2krat več, kot v trgovini. Jah, v administracijo ali v vrtec me pa itak noben ne vzame - ni izkušenj.
3. Nič ne vadim za sprejemne..časa pa ni več veliko. Moj profesor, kot mu pravim jaz, ki je hkrati tudi moj fantič, se občasno kar jezi name. Čeprav se mi zdi, da kar lepo napredujem..

Tole je kronološko zaporedje (ene par jih vmes sicer manjka). Prva je bila narejena ene 2 meseca nazaj - zadnje štiri danes (se opravičujem za grozno kvaliteto fotk). Prvi dve sta po živem modelu, celo istem modelu, mojem fantiču, prekli suhi :P Zadnje štiri pa so prerisi od Michelangela. Oh, obrazi so grozni, zadnji dve pa sta mi kar ok. Pri zadnji je še primerjava z originalnim. Še manjka vaje, definitvno.


Ampak, da ne bom samo jamrala - končno mi leptop dela kot je treba :)

Pa še, pa še!! Dobila sem že svojo likovno delavnico za otroke (in mimoidoče) na pozno-pomladnem festivalu. To je prišlo tako nepričakovano, da sem še zdaj vsa pijana od veselja in me novica drži gor že cel teden. Pa glavni "gospod" tega festivala je res prima oseba in že vidim, da bo cel kolektiv enostavno "zakon". V sredo grem na "vajo", ker namreč še nikoli nisem delala kaj podobnega.. Malo me je strah - pač take izkušnje še nimam. Ampak vem, da se bom imela super! ;)


Prijetno nedeljo ;)