Morbidno

Malo se bom odmaknila od vsakodnevnega chitchata na mojem blogu.. Ma saj v bistvu je bil "odprt" da se piše o resnih temah... Tako nekako :)


Anywayz..


Smrt je pač del življenja. Nihče ji ne ubeži, če ne verjameš v vampirje in Boga. Torej, nihče ji ne ubeži. Naravno bi se bilo srečati z njo ob trenutku, ko zapustiš svoje telo, ampak ker smo ljudje družabna bitja (zlajnana fraza :P) in živimo v tropu, se je nemogoče izogniti srečanju z gospo Matildo že prej. Umrejo ti dedka in babici, pa še kaka stara teta, potem starši, sorojenci .. prijatelji in domače živali. Naravni proces, ki ga je treba sprejeti, če želimo ohraniti .. sebe.
Pride smrt in potem vsa ceremonija.

Ceremonija.

Jaz sama ne želim biti pokopana. Ni to neka filmska fora, da naj moj prah (če je koga zmotilo, pepel) raztrosijo v reko Ganges. Enostavno se gre za to, da ne želim za seboj pustiti keramične plošče, na katero me bodo hodili objokavati moji potomci (če jih bom imela) in prijatelji. Cel koncept pokopališč se mi zdi zgrešen. Zdi se mi zgrešeno, da je treba svetu pokazati kako nam je hudo. Žalujem v sebi, v krogu svojih prijatljev in ne potrebujem svetišča. No, od tod verjetno vsa bedarija izhaja - izkazati spoštovanje preminuli osebi. Ne, ni šans. Mene se bodo spominjali po albumih v katerih bodo fotografije mene, po mojih življenskih delih (morda knjigah, slikah, slikanicah ..), po mojih kuharskih receptih in po moji osebnosti. Kraj, kjer se spominjamo nikakor ni "zbirališče" vseh pokojnih. Bedarija! Noben sveti kraj ni to. Kako ti lahko pokopališče sploh da zadovoljstvo, ko pa se ustaviš ob mojem grobu in zraven pride gospod, ki ga sploh ne poznaš..ker so pač njegovi pokojni pokopani deset centimetrov stran od mene.. Nobeno zadovoljstvo - svojih solza ne želim kazati tujcem, kaj se pa to koga tiče (sicer je moja misel ponavadi "kaj se pa to koga tiče, me prav malo briga kaj si drugi mislijo"). Ok zašla iz teme .. Par let nazaj je umrla babi po mamini strani. Mami je sprva hodila na grob vsaj enkrat na mesec, potem si je rekla da dvakrat na leto kupi ikebano, na datum rojstnega dne moje babi in za 1. november, kar sicer ni bistven podatek. Torej odločila se je redno obiskovati grob. Razumem njeno žalost in razumem, da nekaterim to odgovarja .. Meni pa ne. Zdi se mi, da nihče zares ne ve, zakaj se sploh hodi na pokopališče. Tako so bili naučeni. Moja mami težko razume moje razmišljanje in pravi, da je nezrelo. S tem se seveda ne bom strinjala - kot preveč liberalna petršilčka bom rekla, da imamo vsi svoje filozofije in moja ne razume vsega .. tega okoli smrti.

Zločin zločinov se mi zdi obiskovanje groba samo za prvi november. Če se že odločiš, da razumeš koncept obiskovanja pokopališč, ne naredi tega le enkrat na leto .. Ne ne ne, da se popravim - ne naredi tega le 1. novembra. Naredi to takrat ko tebi to zapaše, ko ti to začutiš. Pa je res veliko naključje da vsi to začutijo ravno na isti dan v letu, ne? Hahahaha :| Še večji zločin pa je malomeščanska zavest kupovanja najbolj-fensi-oh-moj-bog-drage-da-ti-rit-stran-pade ikebane. Ne razumite me narobe - rože so ena najlepših stvari na svetu. V kombinaciji šopkov, velikih šopkov in ikeban so prav tako lepe. Ampak malomeščansko razkazovanje pred sosedi in drugimi tetami ..

Nočem morbidnega sveta. Nekateri imajo thirst, da na kraju nesreče, kjer je njihov svojec/prijatelj umrl, postavijo spominsko ploščo. Rečem si, da razumem, da imajo nekateri tako željo, ampak jaz tega nočem. Res je, da je z zakonom to tudi prepovedano, ne vem pa, kakšna je utemeljitev tega zakona. Verjetno ta, da so v ta namen "zgrajena" pokopališča. Moj argument pa pravi, da če bi se za to odločili čisto vsi, ki so izgubili bližnje v nesreči ali le zaradi kapi ob cesti, potem bi šla opoldne na sprehod s psičko, pa bi se sprehaja ob teh ploščah. Seveda tega ne spregledaš, ustaviš se, prebereš, se zamisliš... In razen, če ne bi postali ravnodušni - čemur se svet že itak prepušča - potem, se te to vsaj malo dotakne. In zakaj se srečevati s tem vsak dan? Čemu?

Pogredi..še zadnja stvar, ki je sicer začetek vsega tega (pa saj imam vedno navado od zadaj prebrati revijo in reklame oziroma od spodaj prebrati knjige iz seznama študijske literature :) ). O tem, priznam, še nisem ničesar razmišljala in imam precej lahkotno mnenje - glede na vse napisano zgoraj - in me ne moti. Ena ceremonija, da osebo pospremiš .. Ne ne, sem že začela stavek tako, da mi kmalu še pogreb ne bo všeč :) No, s pogrebom pač ni nič narobe, ker .. Ne znam razložiti. Zaenkrat še nisem našla nič spornega na tem, da se družina in prijatelji enkrat zberejo in počastijo osebo. Pri tem me recimo motijo osebe, ki do pokojnega niso imela nobenih globih čustev in so prišle tja zaradi .. kaj pa vem, firbca? Pa seveda me moti spet ta protokolarnost procesa - obvezne črne obleke. Da se spet izkazuje neko žalost. Pa koga boli k***c, jaz vem, da je meni hudo in ker to vem jaz - jaz, ki se mene to tiče - tega ne rabim kazati naokoli.
Ima pa moj fantič zanimivo mnenje o sedmini. Kaj ima pa hrana veze s smrtjo? Pa potem se vsi zberejo pa pojejo eno lepo obilno kosilo .. Pa kaj ima to veze?!! Potem so pa naenkrat na enem kosilu spet vsi prijatelji, pa zadnje 10 let se niso slišali, ker pač očitno vez med njimi ni tako močna ali pa so morda bili skregani. Na kosilčku pa vsi lepo fejkajo neko veselo družbo. Pa spet, da se ustavim pri drugi stvari - veselo družbo? Hudiča, baje da vam je nekdo umrl, vsi ste v črn, grozno žalost izkazujete. Uro po tem, ko so ob grobu padale solze, pa ste vsi mastni okoli ust od dobro zapečenih piščančjih bedrc. Hinavščina. Pa je spet ena stvar, ki ni smiselna..


Pravijo, da sta dve veliki prelomnici naše rojstvo in naša smrt. Razumem poveličevanje rojstva - počastiti prihod novega življenja ni napačno. Ustvariti novo življenje je najlepša stvar na svetu, kajti življenje samo po sebi se mi zdi sveta stvar (ne sveta v smislu religije).

Smrt pa... ni bistvena. Ni bistvena za življenje.


In še enkrat za konec: razumem, da imajo nekateri potrebo obiskovati grob pokojnega. Razumem, da se nekateri tako soočajo s svojo žalostjo. Razumem, da se na primer nekateri na grobu pogovarjajo s pokojnim, mu povejo, da ga pogrešajo pa hkrati še kaj je novega in kaj jih teži. Razumem.
Pravim le, da tega sama ne morem početi, ker se počutim zlagano. Na svojo pokojno babi se včasih spomnim, ampak njenega groba ne bom obiskovala, ker mi to nič ne pomeni. Nič mi ne pomeni prižgati svečo. Pomeni mi moje občutenje, ko se spomnim nanjo. In ta občutek dobim mi ne vzbudi obisk groba.
Moti me, da drugi ne razumejo mene. Da moram včasih imeti slabo vest, ker imam drugačno mnenje. Da moram imeti slabo vest, ker sem naredila nekaj, kar mi nič ne pomeni, pa naj mi - po vse normah "biti normalen" - bi.


Ps: Ne bom se opravičevala za svoje mnenje, čeprav sem morda koga užalila. Že nasplošno imam dovolj tega, da se moram počutiti "čudno" (z "drugačno" ni nič narobe) in se opravičiti za svoje mišljenje, za to, kar jaz sem. Vseeno mi je, če izgubim še tiste redne bralce (?), ampak to je vaša stvar, postanite odprti za tuja mnenja. Nikomur se ne vsiljujem, samo povem in delim (in ne bom obsojala tistih, ki delijo z mano; obsojala bom tiste, ki me bodo obsojali .. eh izguba energije za take: "kaj se pa to koga tiče, me prav malo briga kaj si drugi mislijo" a ne ;) ). Pa sem zašla... Ampak trenutno tako čutim in prsti sami letijo po tipkovnici.