V mehurčku

Prvi vtisi in občutki iz Prage ..

Obožujem njihove cvetličarne! Toliko rezanega cvetja že dolgo nisem videla. Jah to je ena stvar, ki jo v Ljubljani že kar par let pogrešam. Cvetličarne niso to kar so bile in rezano cvetje je vse težje dobiti. Tudi glavna tržnica ni to, kar je včasih bila. Toliko cvetličarn … Zmeša se ti. Ok .. zmešame se mi :)

Še vedno imajo veliko cest tlakovanih. In zvok, ko se avto počasi pripelje mimo tebe po tlakovcih .. je tako pomirjajoč. Avtomobili me sploh ne zanimajo (no, če imajo že kako zgodovinsko vrednost .. sicer nimam pojma o njih), ampak ta zvok .. Ljubim ga in ga bom v Ljubljani zagotovo pogrešala.

Še ena stvar, ki je v Ljubljani nimamo, so vse tiste žice napeljane čez zrak .. za tramvaje. In ko zaslišiš elektriko švigniti po žici (samo predstavljam si da je elektrika .. ne vem kaj bi še lahko bilo) .. Tih in simpatičen zvok ..

Verjetno je res, da je razgled lepši od zunaj. In ker Praga (še ?) ni moje mesto, verjetno opazim več kot domačini, ker čez mesto švignejo hitro po vsakdanjih opravkih (malo je takih ki se jim njihovo domače mesto zdi lepo, čudovito .. oziroma, malo je takih, ki bi si za to sploh vzeli čas .. vse jim je tako samoumevno) in po drugi strani opazim več, kot turisti, ki si ogledujejo le kar jim pravijo vodiči oz. vodniki – jaz pa se po polžje počasi sprehodim čez mesto in vidim vsako polkno posebej, balkon, pa še vsako ograjo in vhodno kljuko posebej. Obožujem pot do svojega doma – toliko streh! To res mestu da neko karizmo .. čarobnost?

Sovražim konjske kočije. Na Staromestskem trgu jih je ogromno. Konji so lepe živali in lepo jih je videt, ampak ko jih vidiš tako plemenite, kot so in vprežene .. Najhujše so tiste stvari, ki jih imajo pri očeh (ne vem kako se reče; da ne vidijo v stran) .. Pa tako žalosten pogled imajo ..


Ampak pogrešam občutek »biti domač«. Blok v katerem živim je v naselju – ta-pravem naselju, ne študentskem. Na eni strani ceste imaš družinske hiše, na drugi pa naše 4 blokce. In pogrešam biti »doma«, ko vidim vse ljudi, ki delajo na svojem vrtu, gredo na sprehod s svojim pesekom .. hudiča, celo ko parkirajo pred svojo hišo. Tu ni nič kar bi bilo mojega. Niti .. ni nikogar, ki bi bil moj.


Danes se videla že tri jate ptic, ki so vse letelo v isto smer. Ne upam si trditi, ampak glede na temperature še tri dni nazaj, bi lahko bile lastovke, ki jih je včerajšnja shladite pregnala oziroma jih preganja. In moram priznati, da sem za trenutek postala in pomislila, da prihajajo turobni časi – samo to, da pač prihaja turobno vreme .. Ja zima zna biti še lepo obsijana, ampak jesenski dež me pa ne zanima.


Biti tako daleč od vsega »svojega« je po eni strani prijetno. Veliko sem sama in imam ogromno časa. Odhod v trgovino mi vzame dvakrat več – ker si pač vzamem. Ne morem si pomagati, da ne bi obrnila glave za vsako lepo hišo, za vsako rožo in zanimivim drevesom, za vsakim čudovitim parkom mimo katerega se peljem … ali pa da, ne bi le opazovala medsebojne odnose ..

Prijetno .. Ampak včasih me tako stisne pri srcu, ker opazim toliko lepega, jaz sem pa sama in ni tu nikogar s katerim bi to lahko delila ..

(Tretji dan sem fantu 10 minut jokala po telefonu, da je tako grozno tukaj, ker je preveč lepo. Enostavno je bilo preveč zame .. kakor se čudno sliši.
Zdaj sem že malo bolje .. Spoznala sem nekaj ljudi in sem te občutke že malo lahko sprostila .. Jah verjetno sem izpadla precej čudaška, ampak zadnjič sem na pivu 2 kolegoma razlagala o zvoku gum na tlakovcih .. :) )



Počutim se kot v mehurčku ..