Long time no see. Brez opravičila.

Kakorkoli, uživam še zadnje tedne v Pragi. Še vedno je čudovita. Zdaj nas še lepo zameta in je sploh čarobno. Zbudim se, odgrnem zaveso in nekaj časa poslonim na okenski polici, opazujoč snežinke, vse bele strehe in veje, ki jih vidim iz moje skromne sobice.

Moja sobica res ni ne vem kaj. Ko sem jo prvič zagledala sem ostala brez besed - tako obupno stara je. Omare so stare ... heh, ne sanjajte, ne mislim tiste lepe, starinske omare, ampak najbolj preproste stare omare, ki škripajo in cvilijo in edini način da jih zapreš je deska čez kljuko. Po steni so neki čudni fleki namalani ... Okoli vtičnice pa omet odpada. Oh seveda - pa še lampa je polomljena, zavezana z elastiko, stol za pisalno mizo se ne drži skupaj, police nad posteljo pa sploh niso pr'šraufane. Razveselila sem se pa hladilnika.
Ampak.
Stol so mi zamenjali, lampo popravili, čez fleke sem nalimala nekaj čudovitih fotografij narave in ljudi iz revije, le omara še vedno škripa in vtičnica je še vedno v zastrašujočem stanju. Ampak. Škripanje omare naju s cimro dobro nasmeji, vtičnica pa ima en poseben čar.
Pa ga imam. Svoje udobno gnezdece.

Ker imam zelo rada božično-novoletno okraševanje sem kupila še lučke za na smrekico in sva jih s cimro napeljali po steni, ona pa je prinesla še nekaj smrekovih vej in najbolj simpatične okraske, taka da nama iz vaze "raste" malo božično drevesce.
Zdaj me pod njih čaka že prvo darilce - od cimre. Me prav firbec matra kaj je. Ampak bom v tem prazničnem duhu verjetno pustila čarovnijo in odprla darilo šele 25. Normalna? :)
Eh moja cimra pa bo darilo videla šele ko pride po novem letu nazaj v Prago - žal me takrat ne bo več ... Oh, sovražim poslavljanja ...

Da ne omenim poslavljanja od vseh prijateljev, ki sem jih spoznala tukaj ...
Ne vem ... Življenje je pač tako, da ljudje pridejo in gredo. In čeprav se nismo poznali dolgo in čeprav bo preteklo zelo veliko časa, da se bomo spet srečali ... In čeprav jih bom zelo pogrešala. Ampak bolj od te žalosti sem vesela, da sem jih sploh spoznala. Ker smo v eni mali družbici bili vsi precej drugačni, ampak smo se noro dobro ujeli, se smejali in počeli bedarije. Par dni nazaj sem prvič v življenju drsala :)


Je pa ena stvar, ki mi zadnji teden žre živce. Vrnitev v svojo staro Ljubljano in ves stil življenja, ki spada zraven. O tem mogoče kdaj drugič ... Stvar je le v tem, da sem tukaj lahko malce drugače zadihala. Tako, kakor doma sploh nimam možnosti. Edin stvar, ki jo lahko naredim doma, je to da poizkusim malce drugače razmišljati. Ampak da ne padeš potem preblizu zatiskanju oči in sanjanju?


Seveda se veselim, da bom po dolgem času spet videla fantiča. In mi je obljubil, da me pelje v živalski vrt. :)


Uf eno veliko novico imam.
Se mi zdi, da sem tole že razlagala - študiram češčino in filozofijo, pa sem že približno od januarja razmišljala ali naj sploh še nadaljujem ta študij, glede na to, da mi filozofija enostavno ni šla. Pa ne, da bi bil problem, da bi jaz padala izpite. Problem je bil, da me študijska literatura enostavno ni potegnila. Ampak sem se odločila, da ok, sicer ponavljam 2. letnik, ampak da ostanem tam kjer sem. Ne spomnim se zakaj in kako sem se odločila za to. Verjetno zaradi češčine, ki me res veseli.
No, na drugi strani izbire pa je vedno stala pedagoška likovna ...
In ko sem se enega sončnega dopoldne počasi sprehaja do fakultete, mi je šinolo v glavo, tako, kar na enkrat, da jaz nimam več kaj iskati v študiju filozofije. Razmišljala sem, kako pogrešam risanje, da sem že čisto pozabila risati ...Pa kako sem to rada počela ...
In sem se odločila, da bom poizkusila svojo srečo na pedagoški likovni. Morda celo na akademiji ... Sanjam? :)

Oh, moram pa priznati, da me nihče ni blazno podprl pri tem in tega mi je res manjkalo. Ženski del družine je nekako ostal neporedeljen, kar mi je nekako všeč, moški del družine pa me je skritiziral. Fantič je bil sprva precej presenečen in je, če mene vprašate, mislil, da je to ena trenutna muha, ampak zdaj mi pa grozno pridiga, da naj vadim, vadim, vadim :) Kolegi se prav tako ne opredeljujeo, sošolcem pa seveda ni všeč.


No, tako da, ko pridem nazaj v Slovenijo, si bo treba poiskati kako službo in šparati in šparati za prvi letnik, ki ga bom namreč morala vpisati izredno.
Jah verjetno sem bom morala letos odpovedati prvomajskim in poletnim izletom po Evropi. Najlepše kar me čaka, je najcenejši kamp ob Kolpi. No, tudi to ima svoj čar ;)