Draga beba

Ker si praktično edina, ki me spremljaš, bom "pismo" naslovila kar nate ;)

Od februarja se je pa kar nekaj stvari zgodilo. Predvsem toliko, da je bila zadnja stvar na katero sem pomislila, računalnik.

V maju sem se potem res udeležila festivala Igraj se z mano, kjer sem res bila vodja likovnih delavnic. Mislim, da smo s puncami (res bi jih pohvalila) kar uspešno opravile svojo nalogo in so tudi obiskovalci, tako otroci kot odrasli, bili zadovoljni. Pol stare Ljubljane smo zavili v barve, energijo in smeh.
Ni 3x reči, morda bom na festivalu spet sodelovala naslednje leto. Čeprav sem tudi v delu vodje uživala, pa bi si morda naslednjič vseeno izbrala bolj sproščeno delo. Letos sem sama skrbela za to, da so bile delavnice dovolj opremljene, da pa se hkrati vseeno ni metalo materjala naokoli, da je zjutri bilo že vse pripravljeno in da je popoldne bilo vse lepo počiščeno. Žal mi je le, da nisem bolj bila v interakciji z obiskovalci, saj enostavno nisem imela dovolj časa. Zato bi naslednje leto bila mogoče bolj vesela dela prostovoljke.

Kot da mi otrok ni dovolj, sem sodelovala tudi na prvi delavnici z društvom Derridas. V načrtu je bilo, da bi sodelovali večkrat, a se moji datumi žal niso ujemali z njihovimi. Sicer bi bila pomočnica na šiviljski delavnici. Priprave so bile zelo zabavne, tako ne dvomim, da jim je tudi v nadaljevanju lepo uspevalo.

Zadnja in najbolj pomembna naloga tega poletja pa je bilo letovanje z Zvezo prijateljev mladine Slovenija Moste-Polje. Za 10 dni, smo se odpeljali na morje, kjer sem prvič skrbela za gručo otrok. Največji šok mi je bil to, da sem za njih skrbela sama. Druga stvar, ki pa me je sekirala cel vikend pred odhodom, je bilo vedenje, da bo moja skupina sestavljena iz samih fantov (!), starih okoli 10 let(!). Pa saj to so že pravi pobalini, male barabe! :) No, pa smo se imeli prav fino. Malo smo jokali, veliko smo se smejali, si nagaji, malo jezili, neubogali, brali pravljice ... Na srečo sem imela precej pridne fante v skupini in večjih težav nismo imeli. Sem pa spoznala marsikatero "cako" in če se naslednje leto spet vidimo, bodo super-varuško Petršilčko težko prenesli naokoli ;)


No in najpomembnejše, šola.
Do konca leta sem potem res obiskovala lektorske vaje češčine in tudi opravila izpit. Žal pa sem se odločila, da se v filozofijo ne bom vrnila in sem neuspešno zaključila letnik.
No, sem se pa potem v začetku poletja udeležila dvojih sprejemnih izpitov. Prvi so bili torej na Akademiji za likovno umtenost in oblikovanje, smer Slikarstvo, drugi pa na Visoki šoli za dizajn, smer Vizualne komunikacije. Ponosno sporočam, da sem oboje sprejemne opravila pozitivno :) Wiiii :D
Žal na slikarstvo nisem bila sprejeta, ker sta za izreden študiji bili razpisani samo 2 mesti in je tako omejitev bila malo previsoka zame.

Tako, da sem zdaj vpisana na Visoko šolo za dizajn. I know, I know, ne mi govor't o nazivu šole. Groza, vem. Pa tudi, glede na to, da je to šola za oblikovanje, bi lahko imela boljši logo.. Eh, kok jim sede. Glavno, da je šolnina tako ogromna, da glava peče. O zneskih ne bi.
Je pa tako, da celo dopoldne delam, grem na kosilo, takoj letim na predavanja, domov, pa domača naloga. Stvar teh umetniških faksov je, da je bore malo učenja in ogromno sprotnega dela. Moj delavnik, zadnja dva meseca, se začne približno ob 6ih zjutri pa traja do polnoči ali še dlje. In to v stilu "ti samo šopaj, šopaj!" Jah 6 ur spim in če po pravici povem, ne vem sploh kje se me še glava drži. Komaj še živim. Vsako jutro, ko vstanem, si reče "jznmormveč...zzzz", ampak nimam kaj dosti izbire - poberm sem iz postelje, pa v hladen dan.
Je pa zanimivo, da se počutim vseeno zelo živo. Zdaj študiram tisto, kar me veseli, pa kljub utrujenosti z veseljem hodim na predavanja, ker so čisto vsa tako zanimiva.
Res, da sem si nakopala ogromne finančne obveznosti...recimo da za to ceno dobiš že en boljši rabljen avto oziroma, kar je meni bližje, 3 potovanja na Kubo :) Ampak mi ni žal.

Ok ok, malo mi je žal, ko mi moj fantič, ki pa je bil sprejet na ALUO, razlaga kaj delajo...ampak o tem raje ne razmišlajm. Ne maram imeti obžalovanj v življenju - ta te samo zabijajo, kot žebljičke v steno. Tup, tup, tup.


No letos le nisem videla poceni kampa ob Kolpi (čeprav verjamem, da je tam prav tako čudovito). Preko vez, sva s fantičem za en teden poceni odšla v Bohinj. Ja kako je pa tam lepo! Da dol' padeš. Zaljubila sem se v Bohinj in če bo še kdaj možnost me sigurno spet vidijo tam.


Sigurno sem še kaj pozabila omeniti...pa durgič ;)

Zaenkrat sem še precej pod vtisem ponedeljkovega koncerta Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. To sem si že dolgo želela, pa sem je letos to uresničilo. Vlado, nslednje leto pa spet, ne ;)

Lep vikend ti želim

Moj je bolj žalosten.
Není růže bez trní.