Petršilčkine misli - Closed for Business

2011-02-13T01:40:00.012+01:00

Drage punčare in fantiči,

zaradi nepojasnjenih a sladkih razlogov -

ZAPRTO.

Čeprav to ni konec in se mi, novim zmagam naproti, še vedno lahko pridružite v moji drevesni hišici na domačem tiramisuju,

pa vseeno:

2011-02-09T20:23:00.000+01:00

Nimam pojma o modi. Španska vas. Kar pač precej drži zame, ker tudi v Španiji še nisem bila.
No, moja omara je precej preprosta in v množici ne izstopam. Hm... vsaj zaradi oblek ne.
Če pa bi se kadarkoli ukvarjala s tem, bi sigurno to bilo področje moške mode. Just a thought.
Ampak moda je umetnost in je izredno čutna, erotična stvar.

Ampak je res, ne. There is something sexy about Englishmen.

Blajh

2011-01-20T16:55:00.002+01:00

Iščem novo službo.
Sicer se mi obeta nekaj presneto presneto norega :) Ampak ne bi rada govorila o tem, dokler ne bo dokončno - delam, ne delam.
Ampak, ker bo to verjetno bolj delo projektne narave ne bo ravno velik dinarčkov. Jaz pa rabim velik dinarčkov, da poplačam to pain-in-the-ass šolnino.

Anyone hiring?

Change

2011-01-19T11:32:00.002+01:00

Že zelo zelo dolgo razmišlam o "zaprtju" tega bloga. Brez kakršnegakoli razloga.
No, mogoče pa ne tako dolgo... je pa misel precej intenzivna. Pa verjetno ga ne bi zbrisala... Samo zaprla torej.
Mogoče, bi celo začela novega...ok o tem sem skoraj 100% prepričana.

Glede na to, da sonca ni več, komaj čakam snežinke. Dejansko sem ena tistih, ki po filmsko uživa snežinke na nosu in plašču. Ej, včasih se mi zdi, da imam toliko sreče in radosti v sebi, da bom sama sebe zadušila... Včasih se počutim tako ljubeznivo, da bi lahko jokala ob tega in me začne stiskati v želodcu. Fizično. A so to napadi tesnobe? Ok ok, ne, to so tesnobni napade sreče. Ne vem, i guess?

No, pa lep dan želim.
Mene čaka še približno gora učenja. Gora. No ene 40 strani pa res.

Draga beba

2010-12-11T11:44:00.002+01:00

Ker si praktično edina, ki me spremljaš, bom "pismo" naslovila kar nate ;)

Od februarja se je pa kar nekaj stvari zgodilo. Predvsem toliko, da je bila zadnja stvar na katero sem pomislila, računalnik.

V maju sem se potem res udeležila festivala Igraj se z mano, kjer sem res bila vodja likovnih delavnic. Mislim, da smo s puncami (res bi jih pohvalila) kar uspešno opravile svojo nalogo in so tudi obiskovalci, tako otroci kot odrasli, bili zadovoljni. Pol stare Ljubljane smo zavili v barve, energijo in smeh.
Ni 3x reči, morda bom na festivalu spet sodelovala naslednje leto. Čeprav sem tudi v delu vodje uživala, pa bi si morda naslednjič vseeno izbrala bolj sproščeno delo. Letos sem sama skrbela za to, da so bile delavnice dovolj opremljene, da pa se hkrati vseeno ni metalo materjala naokoli, da je zjutri bilo že vse pripravljeno in da je popoldne bilo vse lepo počiščeno. Žal mi je le, da nisem bolj bila v interakciji z obiskovalci, saj enostavno nisem imela dovolj časa. Zato bi naslednje leto bila mogoče bolj vesela dela prostovoljke.

Kot da mi otrok ni dovolj, sem sodelovala tudi na prvi delavnici z društvom Derridas. V načrtu je bilo, da bi sodelovali večkrat, a se moji datumi žal niso ujemali z njihovimi. Sicer bi bila pomočnica na šiviljski delavnici. Priprave so bile zelo zabavne, tako ne dvomim, da jim je tudi v nadaljevanju lepo uspevalo.

Zadnja in najbolj pomembna naloga tega poletja pa je bilo letovanje z Zvezo prijateljev mladine Slovenija Moste-Polje. Za 10 dni, smo se odpeljali na morje, kjer sem prvič skrbela za gručo otrok. Največji šok mi je bil to, da sem za njih skrbela sama. Druga stvar, ki pa me je sekirala cel vikend pred odhodom, je bilo vedenje, da bo moja skupina sestavljena iz samih fantov (!), starih okoli 10 let(!). Pa saj to so že pravi pobalini, male barabe! :) No, pa smo se imeli prav fino. Malo smo jokali, veliko smo se smejali, si nagaji, malo jezili, neubogali, brali pravljice ... Na srečo sem imela precej pridne fante v skupini in večjih težav nismo imeli. Sem pa spoznala marsikatero "cako" in če se naslednje leto spet vidimo, bodo super-varuško Petršilčko težko prenesli naokoli ;)

No in najpomembnejše, šola.
Do konca leta sem potem res obiskovala lektorske vaje češčine in tudi opravila izpit. Žal pa sem se odločila, da se v filozofijo ne bom vrnila in sem neuspešno zaključila letnik.
No, sem se pa potem v začetku poletja udeležila dvojih sprejemnih izpitov. Prvi so bili torej na Akademiji za likovno umtenost in oblikovanje, smer Slikarstvo, drugi pa na Visoki šoli za dizajn, smer Vizualne komunikacije. Ponosno sporočam, da sem oboje sprejemne opravila pozitivno :) Wiiii :D
Žal na slikarstvo nisem bila sprejeta, ker sta za izreden študiji bili razpisani samo 2 mesti in je tako omejitev bila malo previsoka zame.

Tako, da sem zdaj vpisana na Visoko šolo za dizajn. I know, I know, ne mi govor't o nazivu šole. Groza, vem. Pa tudi, glede na to, da je to šola za oblikovanje, bi lahko imela boljši logo.. Eh, kok jim sede. Glavno, da je šolnina tako ogromna, da glava peče. O zneskih ne bi.
Je pa tako, da celo dopoldne delam, grem na kosilo, takoj letim na predavanja, domov, pa domača naloga. Stvar teh umetniških faksov je, da je bore malo učenja in ogromno sprotnega dela. Moj delavnik, zadnja dva meseca, se začne približno ob 6ih zjutri pa traja do polnoči ali še dlje. In to v stilu "ti samo šopaj, šopaj!" Jah 6 ur spim in če po pravici povem, ne vem sploh kje se me še glava drži. Komaj še živim. Vsako jutro, ko vstanem, si reče "jznmormveč...zzzz", ampak nimam kaj dosti izbire - poberm sem iz postelje, pa v hladen dan.
Je pa zanimivo, da se počutim vseeno zelo živo. Zdaj študiram tisto, kar me veseli, pa kljub utrujenosti z veseljem hodim na predavanja, ker so čisto vsa tako zanimiva.
Res, da sem si nakopala ogromne finančne obveznosti...recimo da za to ceno dobiš že en boljši rabljen avto oziroma, kar je meni bližje, 3 potovanja na Kubo :) Ampak mi ni žal.

Ok ok, malo mi je žal, ko mi moj fantič, ki pa je bil sprejet na ALUO, razlaga kaj delajo...ampak o tem raje ne razmišlajm. Ne maram imeti obžalovanj v življenju - ta te samo zabijajo, kot žebljičke v steno. Tup, tup, tup.

No letos le nisem videla poceni kampa ob Kolpi (čeprav verjamem, da je tam prav tako čudovito). Preko vez, sva s fantičem za en teden poceni odšla v Bohinj. Ja kako je pa tam lepo! Da dol' padeš. Zaljubila sem se v Bohinj in če bo še kdaj možnost me sigurno spet vidijo tam.

Sigurno sem še kaj pozabila omeniti...pa durgič ;)

Zaenkrat sem še precej pod vtisem ponedeljkovega koncerta Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. To sem si že dolgo želela, pa sem je letos to uresničilo. Vlado, nslednje leto pa spet, ne ;)

Lep vikend ti želim

Moj je bolj žalosten.
Není růže bez trní.

2010-02-25T21:10:00.002+01:00

Edini zvončki, ki sem jih videla letos, so tisti na raznih fotografijah in risbah.
Zimo imam rada, če ne dežuje. Sicer ne maram niti poletja, če dežuje. Ampak, ok, tudi malo spremembe pride prav, tako da pozdravljam pomlad. Prav polepšalo mi je dan, ko sem pred dobrim tednom prvič zaslišala ptičje petje po dolgem času; čeprav sem se še čisto vsako pomlad in poletje pritoževala, da me zjutraj ob 5ih, 6ih ptički pridno zbujajo. Zaenkrat mi še lepša dneve. Upam, da letos zdržim tole čim dlje.

Sicer nič novega.
Na festivalu Igraj se z mano, sem se imela prav super. Še do sekunde pred začetkom sem se bala kako bom lahko sama "vodila" delavnico. Delavnica, sama, pa otroci! Ampak že ko so prišli prvi trije sem na vse skupaj pozabila. Glede na to, da smo bili na nogometnem turnirju, sem izbrala temo "šport", vendar se niti eden ni držal tega :) Bilo je nekako takole:
"Kaj pa naj narišem?"
"No, ker dan's ravn' igrajo nogomet, lahko nariš'š sebe kako igraš nogomet. A rada igraš nogomet?"
"Neee."
"Ok, pa zdej bodo olimpijske igre, lahko narišeš kako smučaš, se sankaš ..."
"Pa js ne maram zime."
"Kako ne?!Pa potem se lahko kepaš pa t'ko."
"A-a. Js mam rada pomlad, k rožice rastejo."
"Aja no pa nariši pomlad, pa rožice ..."
In mislim, da je vsaj 80% slikic bilo z rožicami, ptički in pikapolonicami (zadnje so večino priletele na risbo na mojo pobudo) :) Bili sta še dve zastavi, pa ena cela abeceda in vse številke od 0 do 9, pa še kakšen zmaj ali konj sem in tja.
Super dan! Na koncu sem sicer bila malo utrujena, ker sem pač dosti "laufala" gor in dol, hkrati govorila s tremi in enemu pomagala limati njegovo risbo na steno, ampak kljub temu, res dobra izkušnja.
Ja pa ene par risbic je bilo namenjenih posebaj meni. Hih :)

Sicer pa ja, nič novega.
Trenutno berem Trpljenje mladega Wertherja, Let nad kukavičjim gnezdom in Krožna cesta. Od slednjih dveh še nisem videla filma. Sem hotela gledati Krožno cesto, ker se mi zdi res fina tema, kako želita Whellerjeva pobegniti pred povprečnim, idiličnim (je v SSKJ to sopomenka od "dolgočasno"?) življenjem, s tem da se iz ZDA preselita v Pariz. Ne izdajte mi konca. Imam pa tudi sama namen živeti tako - torej 8 urni delavnik zame odpade! Bom pa vsak dan premikala pohištvo, da bo življenje malo bolj razgibano :)
Pogledala sem Julie&Julia - simpatično, ampak priznam, da sem pričakovala več. Misl'm, ideja je res všečna - da v enem letu predelaš eno zanimivo kuharico in ob tem pišeš blog. Julie me je na momente spomnila name - ko preveč ter prehitro blebeta in svojega fantiča pohval iz nabasanih ust njene kuhe navidezno (punce hlepenimo po pohvalah ... i guess, da nam je to dano v našo nežno naravo) ne upošteva . Ali pa, ko se revica stre zaradi ponesrečene večerje. Še posebaj tole zadnje ... Verjetnost pa je, da smo vse "bejbe" take. Skoraj vse?
Še vedno me na prenosniku čaka Where The Wild Things Are. Sram me bodi.
Sicer se trenutno hranim na nanizankah in nadaljevankah. Zmanjkalo mi jih bo - ideje?
V nedeljo grem v kino, ker ima Fantič po dolgem času nedelovni vikend. Je kaj pametnega v kinu?

Žal cel vikend ne bo namenjen samo nama, kot je bilo planirano, ker Draga mati v sobo praznuje rojstni dan, zato si bo treba kratko popoldne vzeti za poletno-mehiško kosilo z burritosi in jogurtovo strjenko s toplimi borovnicami za posladek - jedilnik narejen z mojo pomočjo.

A kdo nudi brezplačno masažo? Hrbet me ubija od "šihta", kjer konstanto sedim na najbolj zanič stolih.

Aha, nekaj novega. "Podedovala" sem 3 stare ure Insa od dedka. Lepotice, a?!

No, tole ni najbolj praktična ura, kar jo poznate. Treba jo je naviti vsake 12 ur in tudi tiktakanje kazalcev je prav poseben zvok za živce. Pa že zelo dolgo sem si želele take ure (v moji predstavi bi to sicer bila ura, ki bi jo navil maksimalno enkart na mesec; to bi še šlo ne?), torej eno sigurno posvojim z razlogom, da bom imela eno stvar več iz katere bom brisala prah. In seveda, ki mi bo krasila sobo :) Vprašanje je samo, katero naj izberem in kaj naj naredim z drugima dvema. Nagibam se k tisti z rdečim, že malce oguljenim ohišjem (levo spodaj). Zelena mi namreč sploh ni všeč, modra pa zgleda preveč nova. No, čeprav je tudi modra res lepa.
A nimajo simpatično zadnjo plat? :)

2010-02-06T22:10:00.000+01:00

Oh, I've been such a bad blogger the last few months...

Nasplošno sem na vseh področjih "bad".
1. Včeraj sem se spet odjavila od izpita - se sama sebi zdim že smešna. Ma tako, pomilovalno smešna. Pa kdo me bo brcnil v rit no?! Ampak ne, saj me nihče ne sme, ker takoj brcnem nazaj, češ, to je moja stvar. Pa še kako moja je, ja.
Da še pojasnim, ker ne vem, če sem že - moram končati letnik, sicer bom morala vračati štipendijo - ministrstvo ne popušča :/

2. Komaj po 3 tednih iskanja popolne službe, sem jo našla. Ne, ni popolna. Je le služba. Nadležna služba, najbolj nadležnejša, ampak lepo plačana.. :| Delo telefonista. "Fuj" niti približno ni medmet, ki opiše moje občutke. Ampak če bom pridna lahko zaslužim skoraj 2krat več, kot v trgovini. Jah, v administracijo ali v vrtec me pa itak noben ne vzame - ni izkušenj.
3. Nič ne vadim za sprejemne..časa pa ni več veliko. Moj profesor, kot mu pravim jaz, ki je hkrati tudi moj fantič, se občasno kar jezi name. Čeprav se mi zdi, da kar lepo napredujem..

Tole je kronološko zaporedje (ene par jih vmes sicer manjka). Prva je bila narejena ene 2 meseca nazaj - zadnje štiri danes (se opravičujem za grozno kvaliteto fotk). Prvi dve sta po živem modelu, celo istem modelu, mojem fantiču, prekli suhi :P Zadnje štiri pa so prerisi od Michelangela. Oh, obrazi so grozni, zadnji dve pa sta mi kar ok. Pri zadnji je še primerjava z originalnim. Še manjka vaje, definitvno.

Ampak, da ne bom samo jamrala - končno mi leptop dela kot je treba :)

Pa še, pa še!! Dobila sem že svojo likovno delavnico za otroke (in mimoidoče) na pozno-pomladnem festivalu. To je prišlo tako nepričakovano, da sem še zdaj vsa pijana od veselja in me novica drži gor že cel teden. Pa glavni "gospod" tega festivala je res prima oseba in že vidim, da bo cel kolektiv enostavno "zakon". V sredo grem na "vajo", ker namreč še nikoli nisem delala kaj podobnega.. Malo me je strah - pač take izkušnje še nimam. Ampak vem, da se bom imela super! ;)

Prijetno nedeljo ;)

Facts

2009-12-23T15:11:00.002+01:00

Nimam pojma kdaj se je moja navdušenost nad animacijo, stripi, risbami, karikaturami itd. sploh začela. Še manj mi je jasno, kako da še pred dobrim letom nisem znala poiskati kake nore animacije, zdaj pa se mi same mečejo pod noge iz vseh strani, tako, da jim še slediti ne morem. Jao!! No, pa saj se ne pritožujem ;)

Sem se odločila, da bom vsake toliko tudi tukaj "post-ala" kak simpatičen filmček.

Let's begin! ;)

Začela bom s kar precej znanim Adamom Elliotom. Pogledala sem skoraj vse njegove stvaritve. Na kratko - žalostne življenjske zgodbe povedane z veliko mero humorja. Prefinjenega humorja, bi rekla.
Vse kar je naredil do sedaj je bila "stop-motion clay-animation", kar pomeni da je bilo vse narejeno iz gline in da je bilo potrebno za vsak minimini premik posneti eno slikico, pa za drug minimini premik drugo itd. in vse skupaj seveda vzame veliko časa. Že od malega pa se sprašujem tudi koliko živcev ti tole požre, saj moraš biti zelo potrpežljiv za take in podobne stvari. Heh, seveda se s tem ne ukvarja Elliot, ampak ima za to zaposlen poseben tim animatorjev. Adam da idejo :)
Nima veze, človek je do sedaj pobral že ogromno nagrad na raznih festivalih in njegova zgodba se še ni zaključila.
Še vedno pa ne vem ali so zgodbe vsaj malo (avto)biografske ... verjetno kaka malenkost sem in tja :)

No življenjepisa ne bom pisala, ker je prav berljivo napisan na njegovi strani. Hm, baje ga je napisal njegova mati.
Želim vam predvsem predstaviti njegovo filmografijo. Začel je s serijo treh kratkih črno-belih filmčkov. Prvi je bil Uncle (1996), sledila sta Cousin (1998) in Brother (1999). Link prvega filma je odlomek, ampak moram priznati da me niti drugi in tretji film nista preveč očarala.

Povsem sta me pa navdušili zgodbica o možakarju, ki je s seboj vedno nosil knjižico življenjskih dejstev ter zgodba o prijateljstvu med osamljeno deklico iz Avstralije in starejšim gospodom, avtistom iz Amerike.
Slednja se vam morda zdi znana. Govorim o celovečercu (in mimogrede je to tudi prvi celovečerec za gospoda Elliota) Mary and Max (2009). Imela sem srečo, kajti po ogledu trailerja sem bila prepričana, da nimam šans, da ga kje ujamem, a glej ga zlomka, ujela sem ga v Pragi. Priznam, da sem pričakovala nekaj malce drugačnega, a ne glede, film je odločen in ga priporočam.
Še najljubši pa mi je prvi, Harvie Krumpet (2003), ki je celo prejel Oskarja za najboljši kratki animirani film. Ne bom obnavljala vsebine, ker si ga kar sami poglejte :) 22 minut dolg filmček, z noro zgodbo in če vam je animacija vsaj malo všeč, tega res ne smete izpustiti. No, ja pa še zastonj je ;)

Enjoy:

Oglas: Menjam polšterček polnjen z bedo današnjega dne za dekico pleteno iz sladorja.

2009-12-23T00:12:00.001+01:00

Danes imam po dolgem času depresiven dan.
Pa saj začel se je prav lepo. Glede na to, da me je včeraj bolela glava, sem se pod deko zavalila že ob desetih, potem sem pa danes spala do desetih ... oh sweeeeet :) Dopoldne nekaj šnofanja za darili, pa nakup lepe mini šahovske škatlice za fantiča. Je ravno simpatično majhna in ne premajhna, pa še vedno zelo lepo diši po lesu. Mmmm. Saj sploh ne vem, mogoče že ima kak šah doma. Lesenega sigurno nima, ma to je klasika. To moraš imeti. Mogoče me bo pa celo naučil igrati to čudo.
Špageti za kosilo. Splošno znano da obožujem testenine - torej, super ne?
Popoldne sem spet zapravljala čas z gledanjem animacij...

Pozno popoldne pa sem se odločila, da grem malo vaditi za sprejemne (katere koli že). In ni in ni šlo. Pa vem, da je včasih šlo. Kot da sem v zadnjih dveh letih čisto pozabila kako se drži svinčnik, hudiča! In tako se je začelo - vsa poklapana sem se odločila, da nimam pojma in postala blazno žalostne volje. Groza! Potem sem se spomnila še na to, kako so mi mati, sicer z zelo prijaznim glasom, namignili, da me čaka pogovor o mojih načrtih :"No saj ko prideš domov se bomo malo ..." "Kaj?!!!" ...
Zgleda, da mi nihče ne verjame, da sem se resnično odločila speljati to.
Res, ampak edini ljudje, ki so navdušeni nad mojo "selitvijo" na drug faks, so ljudje, ki me sploh ne poznajo, ali pa taki, ki me poznajo zelo malo časa. No tudi to cenim, seveda. Ima en čar :) Ker večino ljudi je res navdušenih nad tem. Potem sem pa še jaz vsa vesela :) Joj kako fino ...

Ok ok, so tudi "Tisti dnevi v mesecu" trenutno. Pa sem že tako vsa cmerasta.
Hvalabogu za robčke, Toffifee, sok črnega ribeza, zmešan z vodo in, ne boste verjeli, bloge - ker sem pogledala in prebrala toliko simpatičnih stvari, da sem se raznežila še v plus smer.

Long time no see. Brez opravičila.

2009-12-20T00:14:00.000+01:00

Kakorkoli, uživam še zadnje tedne v Pragi. Še vedno je čudovita. Zdaj nas še lepo zameta in je sploh čarobno. Zbudim se, odgrnem zaveso in nekaj časa poslonim na okenski polici, opazujoč snežinke, vse bele strehe in veje, ki jih vidim iz moje skromne sobice.

Moja sobica res ni ne vem kaj. Ko sem jo prvič zagledala sem ostala brez besed - tako obupno stara je. Omare so stare ... heh, ne sanjajte, ne mislim tiste lepe, starinske omare, ampak najbolj preproste stare omare, ki škripajo in cvilijo in edini način da jih zapreš je deska čez kljuko. Po steni so neki čudni fleki namalani ... Okoli vtičnice pa omet odpada. Oh seveda - pa še lampa je polomljena, zavezana z elastiko, stol za pisalno mizo se ne drži skupaj, police nad posteljo pa sploh niso pr'šraufane. Razveselila sem se pa hladilnika.
Ampak.
Stol so mi zamenjali, lampo popravili, čez fleke sem nalimala nekaj čudovitih fotografij narave in ljudi iz revije, le omara še vedno škripa in vtičnica je še vedno v zastrašujočem stanju. Ampak. Škripanje omare naju s cimro dobro nasmeji, vtičnica pa ima en poseben čar.
Pa ga imam. Svoje udobno gnezdece.

Ker imam zelo rada božično-novoletno okraševanje sem kupila še lučke za na smrekico in sva jih s cimro napeljali po steni, ona pa je prinesla še nekaj smrekovih vej in najbolj simpatične okraske, taka da nama iz vaze "raste" malo božično drevesce.
Zdaj me pod njih čaka že prvo darilce - od cimre. Me prav firbec matra kaj je. Ampak bom v tem prazničnem duhu verjetno pustila čarovnijo in odprla darilo šele 25. Normalna? :)
Eh moja cimra pa bo darilo videla šele ko pride po novem letu nazaj v Prago - žal me takrat ne bo več ... Oh, sovražim poslavljanja ...

Da ne omenim poslavljanja od vseh prijateljev, ki sem jih spoznala tukaj ...
Ne vem ... Življenje je pač tako, da ljudje pridejo in gredo. In čeprav se nismo poznali dolgo in čeprav bo preteklo zelo veliko časa, da se bomo spet srečali ... In čeprav jih bom zelo pogrešala. Ampak bolj od te žalosti sem vesela, da sem jih sploh spoznala. Ker smo v eni mali družbici bili vsi precej drugačni, ampak smo se noro dobro ujeli, se smejali in počeli bedarije. Par dni nazaj sem prvič v življenju drsala :)

Je pa ena stvar, ki mi zadnji teden žre živce. Vrnitev v svojo staro Ljubljano in ves stil življenja, ki spada zraven. O tem mogoče kdaj drugič ... Stvar je le v tem, da sem tukaj lahko malce drugače zadihala. Tako, kakor doma sploh nimam možnosti. Edin stvar, ki jo lahko naredim doma, je to da poizkusim malce drugače razmišljati. Ampak da ne padeš potem preblizu zatiskanju oči in sanjanju?

Seveda se veselim, da bom po dolgem času spet videla fantiča. In mi je obljubil, da me pelje v živalski vrt. :)

Uf eno veliko novico imam.
Se mi zdi, da sem tole že razlagala - študiram češčino in filozofijo, pa sem že približno od januarja razmišljala ali naj sploh še nadaljujem ta študij, glede na to, da mi filozofija enostavno ni šla. Pa ne, da bi bil problem, da bi jaz padala izpite. Problem je bil, da me študijska literatura enostavno ni potegnila. Ampak sem se odločila, da ok, sicer ponavljam 2. letnik, ampak da ostanem tam kjer sem. Ne spomnim se zakaj in kako sem se odločila za to. Verjetno zaradi češčine, ki me res veseli.
No, na drugi strani izbire pa je vedno stala pedagoška likovna ...
In ko sem se enega sončnega dopoldne počasi sprehaja do fakultete, mi je šinolo v glavo, tako, kar na enkrat, da jaz nimam več kaj iskati v študiju filozofije. Razmišljala sem, kako pogrešam risanje, da sem že čisto pozabila risati ...Pa kako sem to rada počela ...
In sem se odločila, da bom poizkusila svojo srečo na pedagoški likovni. Morda celo na akademiji ... Sanjam? :)

Oh, moram pa priznati, da me nihče ni blazno podprl pri tem in tega mi je res manjkalo. Ženski del družine je nekako ostal neporedeljen, kar mi je nekako všeč, moški del družine pa me je skritiziral. Fantič je bil sprva precej presenečen in je, če mene vprašate, mislil, da je to ena trenutna muha, ampak zdaj mi pa grozno pridiga, da naj vadim, vadim, vadim :) Kolegi se prav tako ne opredeljujeo, sošolcem pa seveda ni všeč.

No, tako da, ko pridem nazaj v Slovenijo, si bo treba poiskati kako službo in šparati in šparati za prvi letnik, ki ga bom namreč morala vpisati izredno.
Jah verjetno sem bom morala letos odpovedati prvomajskim in poletnim izletom po Evropi. Najlepše kar me čaka, je najcenejši kamp ob Kolpi. No, tudi to ima svoj čar ;)

V mehurčku

2009-10-10T15:09:00.002+02:00

Prvi vtisi in občutki iz Prage ..

Obožujem njihove cvetličarne! Toliko rezanega cvetja že dolgo nisem videla. Jah to je ena stvar, ki jo v Ljubljani že kar par let pogrešam. Cvetličarne niso to kar so bile in rezano cvetje je vse težje dobiti. Tudi glavna tržnica ni to, kar je včasih bila. Toliko cvetličarn … Zmeša se ti. Ok .. zmešame se mi :)

Še vedno imajo veliko cest tlakovanih. In zvok, ko se avto počasi pripelje mimo tebe po tlakovcih .. je tako pomirjajoč. Avtomobili me sploh ne zanimajo (no, če imajo že kako zgodovinsko vrednost .. sicer nimam pojma o njih), ampak ta zvok .. Ljubim ga in ga bom v Ljubljani zagotovo pogrešala.

Še ena stvar, ki je v Ljubljani nimamo, so vse tiste žice napeljane čez zrak .. za tramvaje. In ko zaslišiš elektriko švigniti po žici (samo predstavljam si da je elektrika .. ne vem kaj bi še lahko bilo) .. Tih in simpatičen zvok ..

Verjetno je res, da je razgled lepši od zunaj. In ker Praga (še ?) ni moje mesto, verjetno opazim več kot domačini, ker čez mesto švignejo hitro po vsakdanjih opravkih (malo je takih ki se jim njihovo domače mesto zdi lepo, čudovito .. oziroma, malo je takih, ki bi si za to sploh vzeli čas .. vse jim je tako samoumevno) in po drugi strani opazim več, kot turisti, ki si ogledujejo le kar jim pravijo vodiči oz. vodniki – jaz pa se po polžje počasi sprehodim čez mesto in vidim vsako polkno posebej, balkon, pa še vsako ograjo in vhodno kljuko posebej. Obožujem pot do svojega doma – toliko streh! To res mestu da neko karizmo .. čarobnost?

Sovražim konjske kočije. Na Staromestskem trgu jih je ogromno. Konji so lepe živali in lepo jih je videt, ampak ko jih vidiš tako plemenite, kot so in vprežene .. Najhujše so tiste stvari, ki jih imajo pri očeh (ne vem kako se reče; da ne vidijo v stran) .. Pa tako žalosten pogled imajo ..

Ampak pogrešam občutek »biti domač«. Blok v katerem živim je v naselju – ta-pravem naselju, ne študentskem. Na eni strani ceste imaš družinske hiše, na drugi pa naše 4 blokce. In pogrešam biti »doma«, ko vidim vse ljudi, ki delajo na svojem vrtu, gredo na sprehod s svojim pesekom .. hudiča, celo ko parkirajo pred svojo hišo. Tu ni nič kar bi bilo mojega. Niti .. ni nikogar, ki bi bil moj.

Danes se videla že tri jate ptic, ki so vse letelo v isto smer. Ne upam si trditi, ampak glede na temperature še tri dni nazaj, bi lahko bile lastovke, ki jih je včerajšnja shladite pregnala oziroma jih preganja. In moram priznati, da sem za trenutek postala in pomislila, da prihajajo turobni časi – samo to, da pač prihaja turobno vreme .. Ja zima zna biti še lepo obsijana, ampak jesenski dež me pa ne zanima.

Biti tako daleč od vsega »svojega« je po eni strani prijetno. Veliko sem sama in imam ogromno časa. Odhod v trgovino mi vzame dvakrat več – ker si pač vzamem. Ne morem si pomagati, da ne bi obrnila glave za vsako lepo hišo, za vsako rožo in zanimivim drevesom, za vsakim čudovitim parkom mimo katerega se peljem … ali pa da, ne bi le opazovala medsebojne odnose ..

Prijetno .. Ampak včasih me tako stisne pri srcu, ker opazim toliko lepega, jaz sem pa sama in ni tu nikogar s katerim bi to lahko delila ..

(Tretji dan sem fantu 10 minut jokala po telefonu, da je tako grozno tukaj, ker je preveč lepo. Enostavno je bilo preveč zame .. kakor se čudno sliši.
Zdaj sem že malo bolje .. Spoznala sem nekaj ljudi in sem te občutke že malo lahko sprostila .. Jah verjetno sem izpadla precej čudaška, ampak zadnjič sem na pivu 2 kolegoma razlagala o zvoku gum na tlakovcih .. :) )

Počutim se kot v mehurčku ..

There's one in all of us.

2009-09-27T00:13:00.001+02:00

Prijetnejša objava ;)

Trailer tega filma sem videla že nekaj časa nazaj, ampak je bil danes spet objavljen na enemu izmed blogov, ki ga spremljam. Moram obvezno še jaz prilimati to, za vse tiste, ki tega še niste opazili.

Where The Wild Things Are

Jaz sem prilimala kar link original strani filma, ker imate gor dva trailerja in oba sta zelo simpatična. Pa potem je še en kratek filmčk z avtorjem knjige po kateri je film posnet.

Film pride v ZDA 16. oktobra .. žal pa ga Kolosej v prihodnih treh mesecih ne napoveduje. Jaz bom sicer imela srečo, ker bom v Pragi, ko film pride na Češko (26. novembra). Saj vem ,da ga boste vsi zloudali. Ampak včasih je film bolj čudovito videti v kinu, kot pa doma, na svoji udobni postelji, pod toplo dekco .. ok, ok ;)
No, edina stvar je to, da sem si film želela ogledati s svojim fantičem. Sigurno bi mu bil všeč. To je ena taka najina .. čarobna stvar.

Ja film je torej posnet po, v Ameriki, zelo znani otroški zgodbici znanega ameriškega pisatelja (in ilustratorja) Mauricea Sendaka. Gre se o Maxu, ki je mnenja, da ga v našem svetu nihče ne razume, zato se zateče v deželo, kjer živijo Wild Things. Slednje ga sprejmejo, kot svojega kralja in Max se odloči, da bo ustvaril svet, kjer bodo vsi srečni.

Jaz bom sabo vzela še ene robčke, ker vedno jokam ob lepih stvareh. Heh *blush*

Morbidno

2009-09-26T21:09:00.000+02:00

Malo se bom odmaknila od vsakodnevnega chitchata na mojem blogu.. Ma saj v bistvu je bil "odprt" da se piše o resnih temah... Tako nekako :)

Anywayz..

Smrt je pač del življenja. Nihče ji ne ubeži, če ne verjameš v vampirje in Boga. Torej, nihče ji ne ubeži. Naravno bi se bilo srečati z njo ob trenutku, ko zapustiš svoje telo, ampak ker smo ljudje družabna bitja (zlajnana fraza :P) in živimo v tropu, se je nemogoče izogniti srečanju z gospo Matildo že prej. Umrejo ti dedka in babici, pa še kaka stara teta, potem starši, sorojenci .. prijatelji in domače živali. Naravni proces, ki ga je treba sprejeti, če želimo ohraniti .. sebe.
Pride smrt in potem vsa ceremonija.

Ceremonija.

Jaz sama ne želim biti pokopana. Ni to neka filmska fora, da naj moj prah (če je koga zmotilo, pepel) raztrosijo v reko Ganges. Enostavno se gre za to, da ne želim za seboj pustiti keramične plošče, na katero me bodo hodili objokavati moji potomci (če jih bom imela) in prijatelji. Cel koncept pokopališč se mi zdi zgrešen. Zdi se mi zgrešeno, da je treba svetu pokazati kako nam je hudo. Žalujem v sebi, v krogu svojih prijatljev in ne potrebujem svetišča. No, od tod verjetno vsa bedarija izhaja - izkazati spoštovanje preminuli osebi. Ne, ni šans. Mene se bodo spominjali po albumih v katerih bodo fotografije mene, po mojih življenskih delih (morda knjigah, slikah, slikanicah ..), po mojih kuharskih receptih in po moji osebnosti. Kraj, kjer se spominjamo nikakor ni "zbirališče" vseh pokojnih. Bedarija! Noben sveti kraj ni to. Kako ti lahko pokopališče sploh da zadovoljstvo, ko pa se ustaviš ob mojem grobu in zraven pride gospod, ki ga sploh ne poznaš..ker so pač njegovi pokojni pokopani deset centimetrov stran od mene.. Nobeno zadovoljstvo - svojih solza ne želim kazati tujcem, kaj se pa to koga tiče (sicer je moja misel ponavadi "kaj se pa to koga tiče, me prav malo briga kaj si drugi mislijo"). Ok zašla iz teme .. Par let nazaj je umrla babi po mamini strani. Mami je sprva hodila na grob vsaj enkrat na mesec, potem si je rekla da dvakrat na leto kupi ikebano, na datum rojstnega dne moje babi in za 1. november, kar sicer ni bistven podatek. Torej odločila se je redno obiskovati grob. Razumem njeno žalost in razumem, da nekaterim to odgovarja .. Meni pa ne. Zdi se mi, da nihče zares ne ve, zakaj se sploh hodi na pokopališče. Tako so bili naučeni. Moja mami težko razume moje razmišljanje in pravi, da je nezrelo. S tem se seveda ne bom strinjala - kot preveč liberalna petršilčka bom rekla, da imamo vsi svoje filozofije in moja ne razume vsega .. tega okoli smrti.

Zločin zločinov se mi zdi obiskovanje groba samo za prvi november. Če se že odločiš, da razumeš koncept obiskovanja pokopališč, ne naredi tega le enkrat na leto .. Ne ne ne, da se popravim - ne naredi tega le 1. novembra. Naredi to takrat ko tebi to zapaše, ko ti to začutiš. Pa je res veliko naključje da vsi to začutijo ravno na isti dan v letu, ne? Hahahaha :| Še večji zločin pa je malomeščanska zavest kupovanja najbolj-fensi-oh-moj-bog-drage-da-ti-rit-stran-pade ikebane. Ne razumite me narobe - rože so ena najlepših stvari na svetu. V kombinaciji šopkov, velikih šopkov in ikeban so prav tako lepe. Ampak malomeščansko razkazovanje pred sosedi in drugimi tetami ..

Nočem morbidnega sveta. Nekateri imajo thirst, da na kraju nesreče, kjer je njihov svojec/prijatelj umrl, postavijo spominsko ploščo. Rečem si, da razumem, da imajo nekateri tako željo, ampak jaz tega nočem. Res je, da je z zakonom to tudi prepovedano, ne vem pa, kakšna je utemeljitev tega zakona. Verjetno ta, da so v ta namen "zgrajena" pokopališča. Moj argument pa pravi, da če bi se za to odločili čisto vsi, ki so izgubili bližnje v nesreči ali le zaradi kapi ob cesti, potem bi šla opoldne na sprehod s psičko, pa bi se sprehaja ob teh ploščah. Seveda tega ne spregledaš, ustaviš se, prebereš, se zamisliš... In razen, če ne bi postali ravnodušni - čemur se svet že itak prepušča - potem, se te to vsaj malo dotakne. In zakaj se srečevati s tem vsak dan? Čemu?

Pogredi..še zadnja stvar, ki je sicer začetek vsega tega (pa saj imam vedno navado od zadaj prebrati revijo in reklame oziroma od spodaj prebrati knjige iz seznama študijske literature :) ). O tem, priznam, še nisem ničesar razmišljala in imam precej lahkotno mnenje - glede na vse napisano zgoraj - in me ne moti. Ena ceremonija, da osebo pospremiš .. Ne ne, sem že začela stavek tako, da mi kmalu še pogreb ne bo všeč :) No, s pogrebom pač ni nič narobe, ker .. Ne znam razložiti. Zaenkrat še nisem našla nič spornega na tem, da se družina in prijatelji enkrat zberejo in počastijo osebo. Pri tem me recimo motijo osebe, ki do pokojnega niso imela nobenih globih čustev in so prišle tja zaradi .. kaj pa vem, firbca? Pa seveda me moti spet ta protokolarnost procesa - obvezne črne obleke. Da se spet izkazuje neko žalost. Pa koga boli k***c, jaz vem, da je meni hudo in ker to vem jaz - jaz, ki se mene to tiče - tega ne rabim kazati naokoli.
Ima pa moj fantič zanimivo mnenje o sedmini. Kaj ima pa hrana veze s smrtjo? Pa potem se vsi zberejo pa pojejo eno lepo obilno kosilo .. Pa kaj ima to veze?!! Potem so pa naenkrat na enem kosilu spet vsi prijatelji, pa zadnje 10 let se niso slišali, ker pač očitno vez med njimi ni tako močna ali pa so morda bili skregani. Na kosilčku pa vsi lepo fejkajo neko veselo družbo. Pa spet, da se ustavim pri drugi stvari - veselo družbo? Hudiča, baje da vam je nekdo umrl, vsi ste v črn, grozno žalost izkazujete. Uro po tem, ko so ob grobu padale solze, pa ste vsi mastni okoli ust od dobro zapečenih piščančjih bedrc. Hinavščina. Pa je spet ena stvar, ki ni smiselna..

Pravijo, da sta dve veliki prelomnici naše rojstvo in naša smrt. Razumem poveličevanje rojstva - počastiti prihod novega življenja ni napačno. Ustvariti novo življenje je najlepša stvar na svetu, kajti življenje samo po sebi se mi zdi sveta stvar (ne sveta v smislu religije).

Smrt pa... ni bistvena. Ni bistvena za življenje.

In še enkrat za konec: razumem, da imajo nekateri potrebo obiskovati grob pokojnega. Razumem, da se nekateri tako soočajo s svojo žalostjo. Razumem, da se na primer nekateri na grobu pogovarjajo s pokojnim, mu povejo, da ga pogrešajo pa hkrati še kaj je novega in kaj jih teži. Razumem.
Pravim le, da tega sama ne morem početi, ker se počutim zlagano. Na svojo pokojno babi se včasih spomnim, ampak njenega groba ne bom obiskovala, ker mi to nič ne pomeni. Nič mi ne pomeni prižgati svečo. Pomeni mi moje občutenje, ko se spomnim nanjo. In ta občutek dobim mi ne vzbudi obisk groba.
Moti me, da drugi ne razumejo mene. Da moram včasih imeti slabo vest, ker imam drugačno mnenje. Da moram imeti slabo vest, ker sem naredila nekaj, kar mi nič ne pomeni, pa naj mi - po vse normah "biti normalen" - bi.

Ps: Ne bom se opravičevala za svoje mnenje, čeprav sem morda koga užalila. Že nasplošno imam dovolj tega, da se moram počutiti "čudno" (z "drugačno" ni nič narobe) in se opravičiti za svoje mišljenje, za to, kar jaz sem. Vseeno mi je, če izgubim še tiste redne bralce (?), ampak to je vaša stvar, postanite odprti za tuja mnenja. Nikomur se ne vsiljujem, samo povem in delim (in ne bom obsojala tistih, ki delijo z mano; obsojala bom tiste, ki me bodo obsojali .. eh izguba energije za take: "kaj se pa to koga tiče, me prav malo briga kaj si drugi mislijo" a ne ;) ). Pa sem zašla... Ampak trenutno tako čutim in prsti sami letijo po tipkovnici.

Mojmoj

2009-09-15T19:32:00.000+02:00

Ko bom jaz velika si bom kupila Volkswagen type 1. Verjetno se že ve o čem govorim, ker koliko "prvih" Volkswagnov pa je, ki bi bili všeč ženskam? ;)
Torej, moj autorček bo izrazite barve - verjetno "malce ubite" travnato zelene barve (zeleni mešalec iz tele objave je ta-prava barva..zakaj pa mislite da je v sredini?). Nikakor ne bel ali srebrn, čeprav ko pa si ga predstavljam, bi tudi v črnem izgledal hudičevo seksi..
Pa nekdo bi mu zrihtal mašino, ker baje nimajo najboljše (saj ne da se jaz spoznam na to, ker nimam niti izpita; sem slišala samo, da ogromno bencina popapajo tile hroščki, pa sem že pametna :P ).
Pa še sedeže bi oblekla v retro, kot so bili včasih. In seveda obvezni so "oldie" števci in "oldie" volan.
Ups, eno napako bo pa imel: novodobni radio. Se opravičujem, ampak tako pač je!

Pa če ti je všeč type 1, zakaj pa ti ne bi bil še type 2?
No to je pa za na stara leta. Ko si bova s fantičem zaželela avtodom. Avtodom bi morda bil bolj udoben, ampak to je ljubiteljska stvar - ki je posledično ravno zato še toliko bolj udobna.
Gospa petršilčkova ga bo opremila (tapeciranje sten, temnenje zadnjih stekel in estetske zavese, en velik udoben jogi, nekje še neka "skrita omara" za vse ostale potrebščine ter zložljive stole in mize.., pa še ena platno-raztegljiva-strehica..can you imagine?) edini pogoj, ki ga je fantič postavil je prenosni žar. Dobiš ;)

In pa še tole obvestilo:
Ta vikend, 19. in 20. septembra 2009, se bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani odvijal 3. festival starodobnih vozil "Codelli" + Antika in likovna umetnost 2009.
Jaz že več kot en mesec čakam na tole in sem odštevala tedne. Zdaj odštevam samo še dni.. Če kaj pofotkam bom sigurno dala na blog, sicer pa priporočam da si greste pogledati na lastne oči. Vstopnina je 5€ (tokrat mislim,da nič popusta za študente), odprto pa bo od 10ih do 18ih.
Joj upam, da ne bo preveč gužve :/

Rock 'n' Rolls

2009-09-13T10:43:00.000+02:00

The Baseballs - Hot 'n' Cold.
Izjemno všečna priredba od Katy Perry:

Fantje naj bi baje zasloveli s priredbo Umbrella od Rihanne in to že dve leti nazaj. Nimam pojma. Jaz sem zadnjič v avtu zaslišala tole noro pesmico in sem imela prav "thirst" pobrskat kdo je vse naredil priredbo, da bi le našla ta-pravo. Noro :)
Kakor sem zasledila na YouTubu so priredbe njihova The Thing, pa kot vedno - eno so uspešno prirejene, druge pa pač ne.

Užitek z užitkom

2009-09-01T22:04:00.003+02:00

Zagledala sem ga danes.. Stal je v izložbi neke trgovine, ki že sama po sebi zbuja žgečkljive občutke..

Ljubljančani in Ljubljančanke, ki vas stanovanjska oprema kaj zanima, ste omenjeno trgovino sigurno že opazili. Stoji med Dramo in Semaforjem, in je malo nad vsem. Dobesedno, je dvignjena od tal..
Nikoli še nisem stopila v to trgovino. Nekako svetniško sije nad mimoidočimi in sram bi me bilo stopiti v tako trgovino, kjer se že na daleč voha, da tam notri sigurno ne bom nič kupila. No, ne še zdaj, s svojim študentkim buđetom, zdaj zagotovo ne. Pa saj se že na zunaj vidi, da so to same drage firme. Drage in drage, v obeh pomenih.
Kakorkoli, danes pa mi je ob pogledu na izložbo zastalo srce.. Uf, tako seksi no. In ko bom velika, upam, da bom imela veliko denarja, za take "bedarije".

To je mixer firme KitchenAid, kjer imajo kar nekaj pisane bele tehnike. Ampak tale lepotec na primer stane 300 dolarjev.

Zgoraj omenjena trgovina je pa trgovina id.

Kakšno barvo bi pa ti?

Tamo kde je sve po mom

2009-08-26T19:21:00.002+02:00

Komad, ki me vedno spravi v dobro voljo in skoraj vedno se tudi težko zadržim, da ne zapojem zraven. Ok, torej ne zadržim se le kadar sem popolnoma sama.. sramežljiva pač :)
Kopalnica je d best za tak hobi. Itak voda teče. Me pa skrbijo sosedi pod nami - predvidevam, da se veliko sliši skozi zračnik?

Uuu, in posebna zahvala bebi, ki mi je razložila kako se da video gor :) Preveč enostavno ;)

Ahoj Česká republika! Ahoj Pat a Mat! Ahoj Krtek! Ahoj Rákosníček! Ahoj Jája a Pája!

2009-08-25T16:21:00.000+02:00

Joj sploh še nisem sporočila najbolj fajn novice!!! :D
Oktobra se odpravljam za tri mesece v Prago. Študirat torej :)
Ja dobila sem Ceepus štipendijo za tri mesece.

Odpravljam se na Karlovo univerzo, Filozofsko fakulteto, Oddelek za logiko. Wiiii :)
Študiram namreč filozofijo in češčino.
Lansko leto smo imeli predmet Logika in mi je bil fenomenalno zanimiv-to je tudi ena redkih desetk, ki jih imam *blush pridna* ;) No profesorica za Logiko mi je predlagala, da se prijavim za "izmenjavo" pa da grem na oddelek za logiko (ker pri nas v Slo ga ni), da vidim kaj novega, pa še češčino se bom lahko učila.
Wiiii :D Približno dva tedna nazaj je bilo še uradno, da sem dobila štipendijo in to je to :D
Komaj že čakam in to se je poznalo verjetno že celo študentsko leto. No, verjetno. Letos sem namreč močno poslabšala svoj uspeh - v jeziku sem skoraj nazadovala, branje filozofskih knjig mi pa tudi ne gre. Letos bom tako žal morala razglasiti, da bom padla letnik.. Tako ostajam v drugem letniku :/ Kakor se sliši čudno, sem res želela slišati, da ni s tem nič narobe, ker mi je kar bet, da bom padla letnik... Fant me želi spodbuditi in mi močno nasprotuje, češ naj se potrudim. Čeprav zdaj je že fizično nemogoče, da bi naredila letnik.. Se bom potrudila, da bom naredila vsaj eno smer, čeprav uradno še vedno padem.
Jebiga, saj smo mladi ;) Slaba tolažba?

Se spomnete? Autíčko s červeným srdcem

Komaj čakam, da se spopadem z vsem..novim :) Življenje v študentskem domu, neprijetno tuširanje v skupnih kopalnicah, pranje v pralnem stroju, kuhanje v nedomači kuhinji.. in preveč preveč prostega časa, ki ga bom izkoristila, da se bom sama odpravila na sprehod po glavnih ulicah. Da se bom vsedla na klopco v parku, odprla kako knjigo (moja zapostavljena in močno močno pogrešana strast od kar sem na faksu) in opazovala ljudi, ter si v glavi razlagala zgodbice njihovega življenja.
Heh, po enem mesecu bodo moji najboljši prijatelji golobi. ;)

Tako, da vse pozivam, da če se slučajno kaj odpravite v Prago, se oglasite še pri meni, da vam pripravim dobro češko kosilo. Kozarec dobrega češkeha piva, svíčková na smetaně, houskové knedlíky, za konec pa še štamprle Becherovke.

Ps: a kdo ve kako se video prilima gor (npr. iz youtuba), pa če ga še nimaš na kompu?
Foto: Autíčko s červeným srdcem

Oink oink

2009-08-23T19:49:00.009+02:00

Čas je že bil, da se spet malo oglasim. Sem opazila, da če se silim redno pisati, so objave očitno prisiljene in neberljive.

V soboto ob 2h zjutri sem se vrnila iz počitnic. S fantom sva šla na Krf, za 10 dni. Se je nabralo kar nekaj materiala za izpovedati.

Prva zgodbica, ki je najbolj zaznamovala moje..najine počitnice, je zgodbica o gripi. Pujskovi gripi.

V četrtek smo z ladjo prispeli na Krf, vreme prijetno vroče, avtobus nas je hitro odpeljal do apartmajev, hitro dobimo ključe, s fantom hitro razpakirava in hitro do plaže. Nazaj do apartmaja se ustaviva še v svinjsko dragi trgovinici (en zavitek toast kruha, sir in 2 vodi= 10€..aleluja, da smo zvedeli za eno precej bolj poceni trgovinico...), si narediva večerjo in dan zaključiva z Welcom partyjem in preplesano nočjo v precej komercialni diskoteki (ampak imela sva se fajn).

Petek, sobota precej sproščena dneva. Plaža, špageti, odpravila sva se še do mesta Krf (sicer smo bili v mestecu Ipsos), popivala ga nisva, le zvečer sva si ob igranju kart na balkonu nalila sangrijo in uživala v toplem večernem vetriču. Pred spanjem pa še en đointek, da sva lepše zaspala.
Aja v soboto je bil Bovla party, ki ni bil ravno parti, ampak posedanje ob mizici in pripovedovanju šal (no večina nas je le poslušala in se smejala). Ostali so seveda obvezno vsak večer zapili v diskotekici, ampak jaz in moj fantič pač nisva taka.

Že v soboto pa se je moj fantič počutil nekoliko čudno. Ampak apetit je imel, diareje nobene, vročine tudi ne, utrujena sva bila itak oba, le v grlu ga je čudno žgečkalo..ampak pred spanjem mi ni želel dati lupčka za lahko noč, češ, da se boji, da je staknil kaj čudnega in da se ne bom nalezla. Si rečem okej (čeprav malce kislo) , ga pobožam in mirno zaspiva.

Nedelja.
Spet ne dobim lupčka za dobro jutro, ker je njegovo počutje bilo očitno slabše. Vseeno se odločiva, da se spet odpraviva v mesto Krf. Moj fantič je izgledal obupno in glede na dogajanje v svetu me je močno zaskrbelo in nežno (glede na to, da vem da ne mara bolnic..vedno pomislim, da bo isti kot moj dedi, ki ga ne spraviš do zdravnika, razen če ne pade skupaj. ah dedi :) ) sem ga probala prepričati, da bi šla v bolnico. Reče ne, na avtobusu pa si premisli in odpravila sva se do bolnice. Imela sva grozen zemljevid in naredila sva grozen krog preden sva jo našla (seveda sem imela slabo vest, ker vem da ga je pot tudi groozno izčrpala..no, ampak zdaj ni bil moj čas, da mu tožim).
V bolnici mu glede na situacijo dajo masko in ga že na hodniku stigmatizirajo, da so ja vsi delali kroge okoli naju in na naju kazali s prstom.. res, kar jezen rataš na vse ljudi, ki si to drznejo in moji živci so bili že precej na koncu..
Kakorkoli, 5 ur sva čakala na rezultate krvi. Utrudljivih 5 ur - ker pač vsi vemo, kako te bolnica "začara" da si še bolj bolan (ne vem čemu to pripisati, ampak stvar je taka, da je vonj neprijeten, sedeži in zatohel zrak pa neudobni).
Rezultati. Zdravnica pravi, da ima virusno obolenje. Raziskava za ugotovitev, če ima prašičjo gripo je draga in je ceneje, če mu samo predpiše tamiflu, ker ob tem, da ima NEKO virusno obolenje in ob tem, kar razsaja po svetu, je MOŽNO, da ima prašičjo gripo. Itak jim ne moreš nič.. Greva domov.
Fantič se odpravi spat, jaz pa čakam vodiča da mu sporočim "the good" news. Povem mu vso situacijo, omenim še, da se jaz počutim čisto okej. Vodič kliče naprej modela, ki je v pristanišču razdelil vse skupine po svojih avtobusih in model popeni, kaj to pomeni "MOGOČE gripa" in če ja, kako ga je lahko spustila iz bolnice. Zmenimo se, da se bo model naslednje jutro odpravil sam do te bolnice in pač ugotovil kaj je na stvari.

Ponedeljek zjutraj. Moj fantič je bil videti res dobro, kar se je modelu zdelo zelo čudno. Fantič si izmeri še vročino..samo 37,5. Model reagira naprej in ugotovi se, da je zelo možno (gleda ne simptome-nič slabosti, kul prebava, nizka vročina, kul počutje) da nima gripe. Model nama zrihta, da naju odpeljejo v privat bolnico (tukaj vse opozarjam, da si vedno vedno vedno zrihtate Coris zavarovanje, če boste šli v tujino..ker tisto kratico, kar si mi zrihtamo je le osnovno zavarovanje in javne bolnice v tujini so precej slabše od naših). Lepo pospravljeno, prijazno osebje (ki sva se mu tudi do dobra nasmejala..ne pozabim jih nikoli), udobne sobe.. ok premočna klima, ampak mi je sestra pustila, da sem zlezla v prazno posteljo pod deko :) Moj fantič je dobil eno obilno malico, pa še super večerjo, pa še meni so ponudili hrano...
Anyway...rezultati. Pride okrogel grk (doktor) v sobo in nama tam nekaj oinka, midva se smejiva in nič jasno. Človek res faca in tudi njega ne bova nikoli pozabila.. Sporoči, da ima fantič navadno virusno obolenje in da je prašičja gripa le za Američane, Angleže in za denar (s čimer se strinjam, ampak to je že tema za drugo objavo..pa upam, da nihče ne zameri, nisem nacionalist, namreč. sploh ne.) in da Balkanci ne zbolimo za tem (čeprav se mi zdi, da Slovenija ne spada več na Balkan, ampak okej :) ).

Fantič je dobil antibiotike, izgubila sva dva dni počitnic (za katere sva res garala, da sva našparala denar in ki sva jih že komaj čakala...10 dni samo za naju), jaz sem izgubila veliko solz , še vedno imam skrčen želodec (živci mi niso pustili jesti) in dve noči sem spala sama (v nedeljo sem si jogi zvlekla v kuhinjo, v ponedeljek pa je prespal v bolnici, da je dobival antibiotike).

Srečna sem, da je zdaj vse okej. Bilo mi je grozno težko, ker je res zgledal kot da bo vsak čas umrl, nikogar ni bilo, ki bi me potolažil, ki bi se pogovarjal z mano (razen moja mami preko telefona. hvala mami) - vsi, ki so bili z agencijo, so me pozdravljali od daleč ali pa so raje s sklonjeno glavo hodili mimo. Ampak saj verjetno jim ne smem zameriti. Ne vem kako bi se jaz obnašala v taki situaciji.. No, zagotovo vem, da bi mi bilo za punco iz sosednjega apartmaja hudo (preveč sočutna oseba sem..zato nisem šla, kljub želji, na Fakulteto za socialno delo, ker vem da bi želela delati z otroci, potem bi mi bilo pa ob teh težkih zgodbah hudo in oh in sploh in bi službo nosila domov..)..

Ampak, nisem si hotel predstavljati dni brez njega in o tem tudi nisem preveč razmišlala. Le sililo me je na jok, ko sem ga gledala na postelji in nisem smela do njega, ga objeti, kot ga vedno, kadar je bolan.. (heh imam super srečo, da se niikoli nič ne nalezem od njega; tudi herpesa ne..okej zdaj sem pa že ogabna :) )

Tole je pa še ena razigrana pikica Krfa (no pikec :) ),

ki bo nepozabljena.

Ah fantič Moj*
rada Te imam (čeprav verjetno ne boš nikoli prebral tega)

Hm.....

2009-07-18T10:28:00.004+02:00

Za danes sem bila s fotrom zmenjena, da greva do Plitvičkih jezer. Pa nama jo je (sicer napovedan, ampak nisem verjela napovedi) dež zagodel. Zmenjena sva bila, da me pride iskati pred trgovino (ne živimo skupaj..še ena zgodba ločenih staršev :) ) in je prišel, malo sva se menila, da tole vreme ni za izlet, potem sva pa še skočila po kruh, da bo fotko imel kaj za zajtrk. Mogoče se popoldne dobimo in gremo v kino.

V četrtek sem si šla delat moj prvi tattoo.
Dala sem si luno na zapestje. Ena taka stara, mistična luna.. zamišljena.. Res mi je všeč.
Pa še unikat je - ker sem že zelo dolgo časa iskala slikco popolne lune, potem sem jo našla, malo predelala..potem je pa itak še tetovator dodal svoj pečat. In je res naredil mojstrovino. Dala sem 120€, več kot sem pričakovala, ampak mi je tattoo res všeč.
Bila sem kar malo nervozna, ker si sploh nisem predstavljala kako to boli, pa še.. "Aaa, kar tattoo si bom nardila!!To je tko - za skoz nooo!" :)
No, ubistvu sploh ne boli. Je bolj pekoč občutek, ampak je popolnoma za preživet :) Malo bolj boli na kosti, pa ko barva. Sva se malo pogovarjala, da britje nog z epilatorjem (vsaj na začetku) dosti bolj boli :)
Zdaj pa dva tedna intenzivne nega. Malo me skrbi, kaj če bom premalo mazala s kremo..
Mogoče pride še kaka fotka tattooja, ampak zaenkrat se mi še ni dalo vzeti fotoaparata v roke :)

Joj, res bi bilo fun če bi šli v kino. Tak depresiven dan je in se mi nič ne da. Kino-z-vsemi-packarijami,ki-zapacajo-prebavne-poti (ne, don't get mi wrong, meni so tiste kokice pa kokakola zravn, ali pa tisti bonbončki, sicer odlični :) uu pa zdaj imajo še tortilja čips z načo sirom :) ) bi se prileglo.

foto: popcorn

Sladko kosilo

2009-07-07T10:38:00.006+02:00

Ja dober teden že vlečem tole objavo, pa se sploh nisem mogla spravit za računalnik. So bili izpiti, učenje, pa druženje s sošolkami, malo službe, potem pa druženje s fantom in d best časi v Naši Ljubljani, ko se s pivom v roki usedeš pred Križanke in poslušaš d best jazz koncerte (pa itak obžaluješ, da nisi v Križankah in da ne muvaš na te crazy ritme), se sprehodiš po centru in vidiš zanimive ulične umetnike (Ana Desetnica. Je bil kdo? Ta teden so se preselili v Maribor. Priporočam! :) ) ... careless ...

Ampak tukaj je zdaj poročilo o "sladkih testeninah z belo čokolado". Recept sem pobrala v nedeljski prilogi Dela Odprta kuhinja iz 31. maja 2009 (by Mojca Koman). Žal na internetu recepta nisem našla, zato vam ga bom kar prepisala:

Za 4 osebe:
~ 200 g testenin
~ 1 dl mleka
~ 2 dl sladke smetane
~ 2 žlici sladkorja
~ 250 g bele čokolade
~ ščepec muškatnega oreščka
~ po želji in okusu poljuben liker (kava, lešnik, ipd.) in/ali 1 žlica jedilnega škroba

Testenine stresemo v vrelo in rahlo osoljeno vodo ter skuhamo na zob. Kuhane odcedimo in prihranimo na toplem.
Mleko, smetano in sladkor segrevamo v kozici, a ne sme zavreti. Odstavimo z ognja, dodamo nalomljeno belo čokolado in mešamo, da se raztopi.
Na koncu začinimo z muškatnim oreščkom, prilijemo liker in prelejimo čez kuhane testenine. Takoj postrežemo.
Opomba: za gostejšo omako posebej v kozarcu zmešamo škrob z malo mleka in mešanico zakuhamo v omako, preden v njej raztopimo čokolado.

Jaz nisem uporabila muškatnega oreščka, likerja in škroba. Pa mislim, da je kar manjkalo. Omaka je bila čisto tekoča in se sploh ni prijela na testenine. Okus je bil prav zanimiv sicer, ampak preveč "belo-čokoladen" zame in mislim, da bi res prav prišel kak liker tukaj. Recept bom 100% preizkusila še enkrat, ampak moram res najti neko močno začimbo, ki bo pasala zraven bele čokolade, pa jo hkrati še malo zadušila (verjetno bo res kak liker, ampak zdaj se mi ga je zdelo bedno kupovati, samo za to eno kosilo, samo za eno osebo).

Se opravičujem, ker slika ni nič aranžirana :)

Uuu, še ena novica: osmica mi raste :D I'm sooooo happy, da me nič ne boli (moja sestra je preživljala muke), sicer pa ne vem kaj me še čaka, ampak zaenkrat vse ok :)

Če koga slučajno zanima: levo zgoraj :P

Grem likat.

Dišiiii

2009-06-27T12:37:00.014+02:00

Nisem še omenila tega, ampak res rada kuham, še raje pa pečem. Najraje to počnem ko sem sama doma, v popolni tiši.

Danes je idealen dan za to, čeprav imam še toliko učenja pred seboj, ampak sem si vseeno vzela nekaj časa, da malo uživam. Čeprav je težko uživati, ko imaš v ozadju misli vedno nekaj, kar te preganja.. :/ No, vseeno mi kar ratuje :)

S fantom sva enkrat pekla puranje zavitke s sezamom in sirom. In ker mi je od takrat ostalo tooliko sezama, sem se odločila, da bom enkrat spekla "slano pecivo", as they call it. Dolgo časa sem samo govorila, potem se pa jaz to kar naenkrat odločim in naredim :)
Pa sem. Danes.
Moram priznati, da sem sicer prvič delala z listnatim testom, ampak sploh ni zapleteno.

Rabila sem 1 listnato testo, malo sezama, malo sira, soli in 1 jajce (za premaz).

Listnato testo sem narezala na trakce (kak centi široke) in jih zavila v spirale (oz. wannabe spirale..malo čudne so bile :) ), na kvadratke in na krogce.
Vse sem premazala z jajcem, posolila vsakega posebaj in potem ene potresla samo s sezamom, ene samo s sirom in ene kar z obojim.

Pekla sem jih na 220°C, 15 minut in ...

in ...

Tista mala škatlica je za sestro in mami mojega fanta (njegova mami sicer nikoli ne je kakih sladkih stvari, ki jih spečem, ampak to je zato ker ne je cukra.. mogoče se tokrat prepusti čarom moje kuhinje ;) ), kar pa je v kozarcu za vino (sliši se čudno, ampak zgleda prav fajn) je pa posebno pecivo , ki sem ga dodatno potresla še s čilijem v prahu (za fanta, ki rad je pekoče), nekaj pa s česnom v prahu (s česnom sem jedla slanik in podobno pa morma priznati, da mi je res okusno). Mogoče bi probala še s papriko, ampak je nismo imeli doma.

In ker sem sama doma, si bom tudi kosilo skuhala sama. Yes, I know, sem pridna ker si ne bom naročila kitajske ali pa samo dala zmrznjeno pico v pečico, ne? :P
Torej, za kosilo bom imela pa testenine z omako iz bele čokolade. Obožujem testenine (o-b-o-ž-u-j-e-m) in res rada imam belo čokolado, kako bo pa to šlo skupaj.. Rada eksperimentiram. Recept sem pobrala pa v nedeljski priklogi Dela. Tudi o tem bom seveda poročala :)

Dober tek ;)

Hvala za razumevanje?

2009-06-18T21:26:00.002+02:00

V torek se odpravim psičko peljati ven in na vratih v bloku zagledam obvestilo, da "zaradi vsakoletnega remonta v toplarni do petka ne bo tople vode" in "hvala za razumevanje". In sem bila že čisto jezna, kako nas lahko pustijo 3 dni brez tople vode.

In kako je to zgledalo? Ja vodo v eno veliiiiko posodo, pa na štedilnik gret. Potem pa umivanje v stilu srednjega veka, samo da nisem stala v škafu, ampak v tuš kabini, zraven mene velika posoda tople vode pa ena šalčka in smo šli. Groza no :D Ampak sem si celo lase tako umila, pa se nič bolj ne mastijo kot drugače. Fino :)

Sicer se to pri nas ni zgodilo prvič .. mislim, da je to res vsako leto (pa ne živim na robu sveta). Razburilo me je, da bi to trajalo kar 3 dni! Aleluja, smo toplo vodo imeli že danes :)
Ma saj ni tako grozno, no. Ena fajn izkušnja, malo drugače kot navaden tuš. Ampak vsak dan pa ne bi takole. Mogoče je pa to razlaga, zakaj so včasih vsi tako smrdeli - nikomur se ni dalo vsak dan greti vode, pa prenašati teh velikih škafov vode ;P

Sexy fruits

2009-06-16T10:21:00.002+02:00

Ja... nisem bila ravno pridna. Sadno-zelenjavna 2 dneva sta se spremenila v 1 sadni dan, ki sem ga danes že prekinila z zajtrkom iz müslijev.
Zakaj? Ker sem včeraj bila cel dan tako zaspana in nisem vedela čemu naj to pripišem. Sicer je res, da sem iz nedelje na ponedeljek spala le dobrih 6 ur, ampak ponavadi to ni vzrok, da se po svetu vlečem kot zombi. No ja, če je več takih noči zapored.. ampak bila je le ena. Malo sem se "ustrašila", da ni to zaradi "diete" in sem jo ukinila, ker me v naslednjih dveh dneh čakata še dva pisna in dva ustna izpita in si res ne morem privoščiti, da bi bila tudi danes zaspana, ker danes se moram pa reees veliko učiti.

No, ampak sem ponosna nase, da sem prvič zdržala vsaj en cel dan :) Ker res rada jem in mi je bilo včeraj, ko sem se odpravila v center, težko iti mimo vseh teh prijetnih vonjav in stojnic s sladoledom :) Fant je šel še na kos pice.. no, sicer je rekel, da je itak ogabna, ker je bila zelo mastna, ampak je potem še dodal, da je pa testo zelo dober in da je zelenjava na njej tudi odlična. Prijazno, ne? :)

Sem si pa že zastavila cilj, da bom čez slab mesec, ko bo konec z izpiti, "dieto" začela še enkrat. V tem času, sem si obljubila, da bom malo bolj podrobno pobrskala za informacijima okoli tega kdaj je najbolje to narediti (v eni reviji sem prebrala da takoj za menstruacijo.. mami mi je predlaga, da raje prej.. jaz pa sploh ne vem ali naj se oziram na to.. ?), pa še kakšni nasveti gor in dol.

Na namizju mobitela imam trenutno tole slikico:

Unresistible...

Ja saj vem, čisto sem preveč evforična :)

foto: fruits

Lizika

2009-06-14T14:28:00.006+02:00

A ni fajn da je poleti tudi kaj sončka? Zadnje čase je bil samo dež.. Jaz se sicer še vedno pizdim čez to, da je na momente še vedno precej mrzlo, ampak po drugi strani bom raje tiho in ne bom klicala hudiča, ker kaj pa veš, kaj nas še čaka to poletje :) 40°?
Ampak se pa res ne moreš počutiti tečno, ko je sonček. Vsaj jaz ne. Enostavno so to najlepši dnevi :) Lahko delaš kar ti sede (v dežju se ne morem pripraviti do tega da bi se usedla na ponija pa se samo odpeljala nekam nekam). Je pa res, da se učiš bolj težko, kljub temu da te v naslednjem tednu čakajo trije izpiti :)
Včeraj sem se tako polna sončkaste energije odpravila na minigolf in ponosno zgubila za 11 pik. Ampak sploh ni tako lahko to, ne. Potem sem se šla še malo posladkati na sladoled na čopovo.. Tam pod Mekom. Majo nek okus Lizika..mm kako je bilo to dobro :) Priporočam ;)

Zdaj si bom ponedeljek, torek vzela sadno-zelenjavna dneva. Mislite, da mi bo ratalo? Mene skrbi edino to, da bi mi primanjkovalo energije. Drugače pa to ne delam da bi shujšala, ampak bi mi pasalo malo prečistiti svoje telo. Sicer bom večino jedla le sadje, ker sem na sadje res nora. Mmmm :) Pa surove zelenjave ne maram preveč (razen korenja, mmm), kuhala je pa ne bom.
No ja, probala bom, potem bom pa videla kako bo šlo. To namreč delam prvič.

Aja, še report kako je bilo na šopingu. Šla sem samo v Supernovo, verjetno ni bil moj dan, ker nisem našla nič pametnega in sem si kupila le eno torbico.

Promod, 24, 95 €

Ja pa nekje sem gledala res huda pilotska sončna očala, pa sem pozabila kje in mi je zdaj kar malo žal, da jih nisem samo kupila. Ah.. :)

Grem na balkon, na sončka posedet, brat, dat kako fajn musko v radio in se malo relaksirat. Čez dobri dve uri se pa začne Poletje v školki na Pop tv. Sem namreč totalen sucker za stare slovenske filme, pa sem jih lahko gledala že 10-krat. *blush*

Shopiiing :)

2009-05-31T22:17:00.008+02:00

Ok, tole ni fashion blog in tudi nikoli ne bo. Moda ni moja stvar :) Uživam sicer ob gledanju slik ipd., ampak mi ni do tega, da bi ji sploh sledila. No, če že ponudi, kaj kar mi je všeč :) Sicer si pa raje sama izberem kaj bom nosila :P
Ampak pogosto pa šnofam po modnih blogih, tako da enostavno moram povedat, da grem ta teden po stotih letih spet malo po nakupih - buđet je sicer majhen majhen, ampak bom jaz to že skombinirala. Še vedno sem ;)
Tole je pa mini wish-lista. Če je kdo kaj kje (v Lj) videl - please tell :)

"čebelja" roza (fake) sončna očala

Tole je baje Prada, za malo manj kot 200€.

pisane balerinkeNašla na internetni strani slovenskega Cosmota.. in so najboljši približek. Poanta je torej da nikakor ene barve..sploh ne sprejmem :)
Sicer je tole Laura Falchi.

No, iščejo se nujno tudi širše poletne dolge hlače.. veste, tist tanek, lahek materjal.
Ampak nisem našla nobene pametne slikce.. Se mi pa zdi, da sem jih videla v H&M-u.

Tole sem pa slučajno našla... A niso nore :)Converse

Ja pa celo moj fant gre z mano. Se je kar sam ponudil :)

Kaj boste pa vi kaj novega kupili, razen sladoleda? ;)

Jao jao!!

2009-05-24T10:48:00.009+02:00

Včeraj dopoldne sem se učila (v torek imam namreč izpit..hah, to bo še smešno :D), pa skočim nekaj v dnevno, na tv je bil prižgan Tednik in sem ravno ujela prispevek o homoseksualcih.
Nekako sem bila vedno ravnodušna do njih - pač obstajajo, če jim paše, mene ne motijo.
Ampak včeraj... ko sem videla to na tv-ju... groza!! Model razlaga, da je sicer odkrite homofobije manj, da pa se je število napadov na homoseksualce povečalo in da se napadi dogajajo kar sredi belega dne. (Zanimivo, ne? Svet se globalizira, odprti moramo biti za vedno več novih stvari... po drugi strani se pa ljudje zapirajo.) In potem pokaže posnetek iz parade ponosa (mislim da iz lanskega leta), ko se je malo manj kot dvajset modelov spravilo na enega (gej je bil seveda tisti v manjšini) in so ga brcali v glavo, v trebuh, v hrbet ... tja, kamer je pač priletela noga.
Nasplošno sem občutljiva glede prepiranja, pretepov in agresije - take stvari me res vržejo iz tira.
In ko sem to videla, me je res stisnilo pri srcu. Nekako se nisem več počutila nevtralo in sem morala prestopiti na eno stran.
Ne razumem! Ok, nekaterim se pač geji gnusijo, ne razumejo njihovega ravnanja. Pa tudi to ne morem obsojati, dokler res ostane le pri mnenju. Ampak zakaj se fizično spravit ne nekoga, ki se ne ravna po tvojih standardih? Jaz tudi ne grem napadat folka, ki nosi zlate bongice "Pička, dej dol to, ogabna si, &#&%##" (se opravičujem, če so komu zlate bongice všeč, saj pravim, da tega ne bi nikoli naredila, ker nekaj liberalnosti pa ta svet res potrebuje, no in naj vsak počne kar mu paše, dokler s tem ne ogroža drugih). In še manj razumem vse skupaj, ker so homoseksualci pri nas še res zelo diskretni, nevpadljivi in jaz če vidim istospolni par, ki se drži za roko je to enkrat na leto, sicer pa gejev v naši Ljubljani res ne opaziš (ja saj vem, da je teorija, da jih ne opazim ravno zato, ker sem nevtralna do njih in so mi ljudje kot drugi).
Pa naj mi prosim razloži nekdo, ki gejev ne mara "zakaj jih ne mara" in "zakaj se je treba nad njimi fizično znesti". Pa lepo s spoštovanjem, prosim.

foto: homosexual kiss z malo moje predelave :)

ps: Če koga slučajno zanima - mislim, da je to bila ponovitev od Tednika tega četrtka 21.06. pa si lahko ogleda na internetu, ker RTVSLO vse svoje oddaje hrani na internetnem arhivu.

Tudi zemljico je treba malo zaliti, a ne? :)

2009-04-23T10:28:00.005+02:00

Jao, kakšen dan ...
Idealno za lenarjenje, tale dež.

Sem pogruntala da moram svoje življenje malo obrniti na glavo.

Letos, kljub mojemu trudu, dobivam porazne rezultate. Resno - sem si rekla, da bom pa to šolsko leto bolj pridna in bom stvari delala kolikor tolikor sproti - no, pač bolj sproti kot lani. In sem oktobra, polna energija, že padla v knjige. Sedaj je april in bi si človek mislil, da imam že dober del dela za sabo ... eh pa ni tako. Vsaj pol izpitov sem padla, ostale pa naredila s 6. In? Ja potem pa malo sanjaš med tem ko se učiš, ne? Ma ne! Ampak nekaj očitno delam narobe! Res velik del sebe sem vložila v letošnji faks ...

In sem ugotovila, da je ravno to problem! Od kar sem na faksu, sem čisto pozabila na stvari, ki so me včasih delale Mene.
Jaz, ki sem včasih požirala knjige, si zdaj rečem, da nimam časa, da se moram učiti, in preberem kako knjigo na mesec; medtem, ko sem pa utrujena in se grem "relaksirat", se pa raje zleknem pred tv ... In jaz, ki sem včasih risala in ustvarjala do treh zjutraj in spala samo pet ur, pa vseeno bila polna energije, zdaj spim po osem in mi še ni dovolj; da pa sem na vse svinčnike in bele liste čisto pozabila ...
In težko vlagam velik del sebe v učenje, če prave men sploh ni.

Pozabila sem uživati in se sprostiti :)

foto: Singing in the rain

Just smile ;)

2009-04-15T22:09:00.007+02:00

Imam grozno željo pisati ... razlagat o svojih sanjah, mnenjih, vizijah :P ... mogoče tudi kdaj o kaki skrivnosti ;) in seveda komaj čakam, da kdaj dobim kak odziv ... da malo prediskutiram s folkom kako malenkost ...
Ampak enostavno ne vem kako začeti.

Recimo da je tole začetek, potem bo pa že nekako steklo.
Pa se mogoče javim že čez kak teden ali pa ... mesec? :)

Do takrat pa, dragi bralec, živi in ne pozabi sanjati ;)

foto: Wikipedia z malo moje predelave :)